Paradižnik v visoki gredi

Plodovke izvirajo iz toplih krajev, zato po­trebujejo veliko toplote in dovolj vlage v tleh. Po prvem maju že lahko posejemo seme kumar, buč in bučk. Veliko boljša odločitev pa je izbira kakovostnih sadik in sajenje na prosto po 15. maju. Letos smo že imeli »ledene može« v aprilu. Vsekakor upoštevajmo, da za plodovke temperatura ne sme pasti pod 10 stopinj Celzija. Drugače hitro nastopi šok in rast se ustavi.

Za vzgojo v visoki gredi moramo izbrati med dvema tipoma paradižnika. »Klasičnemu« visokemu pravimo nedeterminantni paradižnik, obstaja pa tudi nizki, grmičaste rasti ali determinantni paradižnik. Tega vzgajamo brez opore, saj je širok grm. Pomembno vlogo namreč pri vzgoji paradižnika igra opora, saj bo brez nje težko samostojno stal. Uporabimo bambusove palice, plastične s kovinsko sredico ali kovinske, zvite v spiralo, po katerih se ovija steblo. Če je visoka greda pravilno napolnjena in visoka vsaj 50 cm, bo oporna palica lepo in trdno stala. Če pa imamo le dvignjene gredice, lahko naredimo oporo tako, da postavimo tri palice, ki jih na vrhu povežemo, da ostanejo stabilne. To je priporočljivo tudi na vetrovnih legah.

PREBERITE ŠE: TE NAPAKE VAS BODO STALE LEPEGA PARADIŽNIKA

Kateri tip paradižnika je primernejši za visoko gredo? Sam vzgajam grmičaste sorte v večjih loncih, ker zavzamejo preveč pro­stora. Za visoko gredo izberem visoki paradižnik, ki ga vzgajam na dve ali tri stebla. Rastlino posadim blizu stranice, tako da ima na voljo vse sončno obsevanje, hkrati pa senči solatnice in druge vrtnine. Tako je visoka greda lahko polna raznolikih vrtnin.

Skica vrtnin za visoko gredo. FOTO: Metrob Foto:

Oblikovanje paradižnika

Z oblikovanjem paradižnika mislimo na odstranjevanje spodnjih listov, zalistnikov in krajšanje vrha. Ko se rastlina dobro razvija in ima cvetne nastavke, je čas, da odstranimo vse spodnje liste do prve veje s cvetnimi nastavki. Tako izboljšamo zračnost v spodnjem delu, kar pomeni manjšo možnost za pojav bolezni, hkrati pa naredimo prostor za raz­voj drugih rastlin. Ker korenina težko prehrani močno razvejano rastlino, pri visokem paradižniku sproti odstranjujemo zalistnike. Puščamo pa jih pri nizkem, grmičastem paradižniku, saj bo tako več plodov. Izjema pri visokem paradižniku so cepljene rastline, pri katerih je izbrana sorta cepljena na močan koreninski sistem. Te lahko gojimo na dve ali tri stebla, saj bodo vsi plodovi lahko prehranjeni zaradi močnega koreninskega sistema. Vrh preprosto odrežemo, ko doseže vrh opore. Tako ustavimo rast in preprečimo lomljenje stebla.

Dobre kombinacije

Glavne vrtnine (posevek) najbolje uspevajo v sožitju z drugimi rastlinami, ki jim izboljšujejo okus in jih varujejo pred boleznimi in škodljivci, zato jih gojimo skupaj. Enak postopek uporabimo, če gojimo paradižnik v loncu, visoki gredi ali na vrtu. Pod njim je vedno prostor za vrstico solate, špinače ali blitve. Med solatnice ali špinačnice napikamo čebulo, šalotko ali česen, saj ti odganjajo bolezni. Prostor damo tudi baziliki, ki izboljša okus paradižnika. Odličen sosed je prav tako zelena (gomoljna, stebelna, listna). Za privabljanje opraševalcev posejemo kapucinke, ognjič ali žametnice. Z naštetimi koristnimi rastlinami lahko tudi razmejimo posamezne plodovke, da zmanjšamo negativen vpliv slabih sosedov.

Sajenje plodovk

Pri vzgoji plodovk pazimo na gostoto sajenja. Če bodo rastline pregoste, bomo imeli težave z boleznimi in škodljivci. Večinoma plodovke sadimo na razdaljo vsaj 30 do 50 cm v vrsti in vsaj toliko med vrstami. Paradižniku namenimo več prostora – okoli 70 cm med rastlinami. Vedno posadimo samo eno sadiko na sadilno mesto in že takoj poskrbimo za primerno oporo. Namenimo jo tudi jajčevcem, papriki, feferonom ali čilijem, ki je v začetku sicer ne potrebujejo nujno, medtem ko moramo paradižniku in kumaram že ob sajenju postaviti kol, vrvico ali mrežo. V sadilno jamo na dnu nasujemo ekološko organsko gnojilo v obliki peletov, ki vsebuje veliko kalija. Ta je pomemben za tvorjenje plodov, čvrstost rastline in močan koreninski sistem. Pri mesečnem dognojevanju gnojilo posujemo okoli rastlin, malo vdelamo v tla in dobro zalijemo.

Krepitev proti boleznim

Na paradižniku se lahko pojavi vrsta bolezni, ki so fiziološke (pomanjkanje hranil) ali posledica patogenov (glivične bolezni). Med fiziološke bolezni spada gniloba muhe na plodu paradižnika, kar prepoznamo kot črne lise na spodnji strani plodu. To je posledica pomanjkanja kalcija (Ca), kar preprosto rešimo z rednim dognojevanjem z gnojilom, ki vsebuje kalcij. Paradižnik in druge plodovke gnojimo prek korenin ali foliarno (škropimo po listih). Prvič škropimo po cvetenju, drugič, ko so plodovi velikosti oreha (ali prej, odvisno od sorte), in tretjič, ko se začnejo barvati. Če poenostavimo, dognojujemo na 10 dni po začetku cvetenja.

Patogene bolezni so posledica napada bakterij ali gliv, ki lahko povzročijo propad rastline. Pogosta je paradižnikova plesen, pa tudi pepelovke, rje, pegavost in različne plesni. Za naravno zaščito uporabimo sredstva za krepitev rastlin, kot so morske alge in aminokisline. Da okrepimo vrtnine, škropimo enkrat na teden, ko posadimo rastline na prosto. V boju proti boleznim pa nam pomagajo tudi simbiotske bakterije, s katerimi zalijemo vrtnine. Te se naselijo na korenine rastline in jo branijo pred napadi škodljivih organizmov, hkrati pa močno okrepijo koreninski sistem. Ta se tako veliko bolj razraste, kar pomeni več pridelka.