S stolčkom in pinceto na njivi

Dr. Vladimir Meglič je predstojnik oddelka za poljedelstvo in semenarstvo na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS), na katerem žlahtnijo nove sorte predvsem tradicionalnih slovenskih kmetijskih rastlin – krompirja, trave, detelje in vrtnin –, v laboratorijih pa med drugim preverjajo kakovost kmetijskih in gozdnih semen ter na poljih njihovo uporabno vrednost. Oddelek je tudi skrbnik Slovenske rastlinske genske banke za hrambo vzorcev avtohtonih sort slovenskih kmetijskih rastlin, ki predstavljajo pomemben vir za žlahtnjenje novih sort in prispevajo k ohranjanju narodove naravne dediščine. Z njim smo se pogovarjali o človekovem prizadevanju, da bi izboljšal lastnosti gojenih rastlin.

Globalizacija je segla tudi na področje semenarstva. Dajejo slovenski pridelovalci prednost domačim ali tujim sortam?

Trg s semeni je odprt, pri nas se lahko prodajajo vse sorte registriranih kmetijskih rastlin, ki so uvrščene na slovensko ali evropsko sortno listo. Žlahtnjenje v Sloveniji poteka v zelo majhnem obsegu, zato je naprodaj malo domačih sort. Eden od razlogov je, da v preteklosti nismo imeli ustanove, ki bi se intenzivno ukvarjala z žlahtnjenjem, drugi pa, da država za javne žlahtniteljske ustanove namenja zelo malo sredstev, čeprav podpira programe za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Na žalost je prav lani, v mednarodnem letu biodiverzitete, delovanju rastlinske genske banke odtegnila petino predvidenega denarja.

Na KIS poteka program žlahtnjenja krompirja, vendar predstavljajo nove domače sorte, ki ustrezajo okusu slovenskih porabnikov in so pri nas odpornejše proti boleznim in škodljivcem (npr. pšata, bistra, sora in mirna), le približno sedem odstotkov semenskega krompirja na trgu. Lani je samo sortiment Semenarne obsegal okoli 50, pretežno uvoženih sort.

Nastajajo – razen pri krompirju – še kakšne nove sorte?

Na inštitutu žlahtnimo tudi krmne rastline (pri travah nekaj vrst biljnic, trpežno in mnogocvetno ljulko, mačji rep in pasko travo, pri deteljah črno deteljo in lucerno, od zrnatih stročnic pa krmni bob), pri čemer si prizadevamo za večji in kakovostnejši pridelek, odpornost proti nizkim temperaturam, boljšo prezimnost. Pri zelenjadnicah žlahtnimo zelje, fižol in solato.

Kakšni so žlahtniteljski cilji pri fižolu in solati? So katere od njunih sort že naprodaj?

Podobni cilji so tudi pri zelenjadnicah. Cilj žlahtnjenja zelja so domači hibridi, ki bodo vključevali visoko kakovost tradicio nalnih domačih sort, a dosegali pridelek, primerljiv tujim sortam, in bodo prilagojeni na slovenske rastne razmere. Pri fižolu želimo požlahtniti sorte, ki bodo odporne proti najpogostejšim boleznim. Drugi cilj je obuditev pridelovanja starih slovenskih sort fižola, ki so bile razširjene v tridesetih letih prejšnjega stoletja – vir zanje je bogata kolekcija avtohtonih genskih virov, ki jih hranimo v genski banki. Pri solati želimo obuditi tradicionalno slovensko sorto ljubljanska ledenka, ki je zaradi selekcije v zadnjih desetletjih ter politike semenarstva skoraj izginila iz pridelovanja. Na policah še vedno najdemo starejše sorte, požlahtnjene na KIS: zelje emona in kranjsko okroglo, fižol jabeljski pisanec, klemen in zorin.

So domače sorte vpisane le na slovensko sortno listo?

Odvisno od žlahtniteljeve presoje, kakšne tržne možnosti ima sorta. Naše sorte krompirja so vpisane na nacionalno in s tem tudi na evropsko sortno listo, saj bi radi prodrli v tujino.

Koliko pri pridelovalčevi izbiri odtehta podatek, da so domače sorte bolje prilagojene na naše rastne razmere?

Kot rečeno, je navzočnost tujih sort zelo velika in domače predstavljajo le skromen tržni delež. Vendar moramo pri slednjih razlikovati med avtohtonimi sortami in žlahtnjenimi za potrebe pridelovanja v naših rastnih razmerah. Avtohtone so stare sorte, ki so jih kmetje vzdrževali na našem ozemlju (pri tem sta potekala tako proces naravne kot vzdrževalne selekcije, kakršnega so pač uporabljali na kmetiji) in so se sčasoma prilagodile našim pridelovalnim razmeram. Pravimo jim tudi krajevne sorte, na slovensko sortno listo pa so vpisane v del, naslovljen kot slovenske ohranjevalne sorte. Pri prodaji in razmnoževanju velja zanje malo drugačen režim kot za druge. V zadnjih letih so bili kmetje, ki so jih gojili, deležni denarnih spodbud, ker so z njimi ohranjali kulturno dediščino in krajino. Obdobje kmetijsko-okoljskih programov za ohranjanje biotske raznovrstnosti in tradicionalne krajine, v katere so bili vključeni, se počasi izteka, nadaljnja možnost spodbud bo odvisna od odločitve na evropski ravni. V primerjavi z avtohtonimi pa so nove domače sorte žlahtnjene z določenim namenom: ponavadi gre za povečanje pridelka, odpornost proti boleznim, stresu in škodljivcem, izboljšanje prehranskih lastnosti in tistih, ki izboljšujejo ekonomičnost pridelave.

Lahko naštejete nekaj ohranjevalnih sort?

Ajda črna gorenjska, proso sonček, zelje kranjsko okroglo in emona, radič goriški, fižol zorin.

Kdaj nastane nova sorta?

Ko je kmetijska rastlina z novimi lastnostmi vpisana bodisi na nacionalno in s tem na evropsko sortno listo. Pred registracijo prestane preizkus vrednosti za pridelavo in uporabo, poleg tega mora izpolnjevati kriterije različnosti (v primerjavi z drugimi sortami), izenačenosti (npr. glede oblike, velikosti ali barve plodov ali enake višine pšenice na njivi) in nespremenljivosti (sorta se z leti ne sme spreminjati). Pri zelenjad nicah in okrasnih rastlinah se preverjajo samo zadnji trije kriteriji. Žlahtnitelji pošiljajo sorte v preizkušanje neodvisnim inštitucijam, ponavadi za tri leta, njegove rezultate pa presoja sortna komisija. Šele ko je sorta potrjena, dobi dovoljenje za razmnoževanje in prodajo. V Evropi sistem zaščite sort – ponavadi traja 18 let – zagotavlja, da v tem času ne more nihče nenadzorovano pridelovati ali prodajati semena. V praksi se dogaja, da kmet v naslednjem letu poseje seme zaščitene sorte za lastne potrebe, le prodati ga ne sme. Ni pa nujno, da seme v tem primeru ustreza predpisanim standardom glede kakovosti in zdravstvenega stanja. Zaradi tega stroka svetuje uporabo certificiranega semenskega in sadilnega materiala.

Zakaj se pri sortah zahteva skoraj popolna izenačenost plodov?

Z doseganjem velike izenačenosti je laže opredeliti sorto, ko ugotavljamo, po čem se razlikuje od drugih. Hkrati omogoča lažje pridelovanje, spravilo in skladiščenje. Med omenjenimi cilji žlahtnitelja je tudi povečanje ekonomike pridelave. Kot primer lahko navedemo sladkorno peso, pri kateri so žlahtnitelji vzgojili enokalični semenski klobčič namesto večkaličnega. Nekdaj so morali namreč kmetje posevek ročno ali strojno redčiti, saj je blizu skupaj vzkalilo več rastlin, z uporabo enokaličnega semena pa to ni več potrebno.

Ali se v svetovnem merilu raznolikost kmetijskih rastlin – iste sorte se gojijo tako rekoč povsod – ne zmanjšuje?

Biotska raznovrstnost se z nastajanjem vedno novih sort kmetijskih rastlin povečuje – samo na evropsko sortno listo jih je vsako leto uvrščenih nekaj tisoč –, drži pa, da manjše število sort pri najbolj pomembnih kmetijskih rastlinah, predvsem koruzi, začne prevladovati.

Potekata dva vzporedna procesa, po eni strani nastajanje novih sort, po drugi pa nevarnost izgubljanja genskega materiala? Domnevam, da je bil to glavni razlog za nastajanje rastlinskih genskih bank.

Genske banke niso novost, njihov začetnik je bil pred prvo svetovno vojno ruski znanstvenik Nikolaj Vavilov, ki je z odpravami po vsem svetu v centrih raznolikosti iskal izvore in zbiral genske vire kmetijskih rastlin in njihovih divjih sorodnikov. Vzorce z vseh koncev planeta je shranjeval v genski banki v Sankt Peterburgu.

Hrani svetovna genska banka na norveškem arhipelagu Svalbard le vzorce kmetijskih rastlin?

Pravzaprav to ni genska banka v pravem pomenu besede, ampak skladišče za dolgoročno hranjenje semenskega materiala v permafrostu. Ustanova se ne ukvarja z zbiranjem in vrednotenjem vzorcev, je zgolj servis za nacionalne rastlinske genske banke, ki tu lahko hranijo semena rastlin. Njena ustanovitev jim omogoča hranjenje genskega materiala na drugi ali tretji lokaciji, če bi morda tistega v njihovih matičnih skladiščih uničila kakšna katastrofa.

Ima dostop do vzorcev, ki jih hrani slovenska rastlinska genska banka, kdorkoli – tudi kakšna semenarska multinacionalka?

Omogočen je vsakomur. Tako namreč določa mednarodna konvencija o biodiverziteti, katere podpisnica je Slovenija, poleg tega državo kot članico OZN in njene organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) obvezujejo pogodbe o prostem dostopu do genskih virov, ki so opredeljeni kot lastnina vsega človeštva. Njihov namen je preprečiti, da bi si multinacionalke, kakor se je v preteklosti že dogajalo, prisvojile ekskluziven dostop do rastlinskega genskega materiala. Znani so primeri, povezani z Južno Ameriko, katere gozdovi so velik zaklad biodiverzitete, ko so snovi iz rastlin z zdravilnimi učinkovinami preprosto prijavile kot svoje patente.

Našo gensko banko lahko vsakdo zaprosi za omejen vzorec semena (največkrat gre za izobraževalne, raziskovalne organizacije in žlahtnitelje), seveda pa je dolžan spoštovati omejitve iz mednarodnega sporazuma – med drugim ga ne sme razmnožiti in prodajati naprej.

Ko gre vrtičkar v trgovino po seme, ga na semenski vrečici zanimata podatka o vrsti in sorti rastline. Kaj pa pomeni oznaka, da je seme hibridno?

Tudi hibrid je sorta, vendar je način njegovega nastanka in vzdrževalne selekcije drugačen. Drugače kot klasične nastanejo hibridne sorte tako, da za seme uporabijo le prvo generacijo potomcev (označuje jo oznaka F1) materinske in očetovske rastline, ki zanjo prispevata dedni material. Prva generacija potomcev je superiornejša staršem, lahko je tudi za več kot petino boljša in rodovitnejša. V naslednji generaciji F2 se začnejo lastnosti zaradi zakonov dedovanja cepiti in na njivi dobimo zelo raznoliko populacijo. Koruza, pri kateri so hibridi najbolj znani, pridelana v drugi sezoni zato ni več primerna za seme. Hibridne sorte pomenijo tudi nekakšno zaščito za žlahtnitelje, ker jih ni mogoče nenadzorovano razmnoževati na enostaven način.

Poleg koruze potekajo v zadnjem času tudi pri nas na KIS poskusi za vzgojo hibridnih sort pšenice, že dolgo pa so hibridi uveljavljeni pri vrtninah. Ni zapleten le razvoj hibridne sorte, zahtevna je tudi pridelava semena. Materna rastlina se ne sme oprašiti s cvetnim prahom z iste rastline, ker pač ne bi bilo kombinacije z drugačnim dednim materialom. Prispevati ga mora druga, očetovska rastlina. Žlahtnitelji zato uporabljajo zapletene postopke za doseganje moške sterilnosti ali pa morajo moške cvetove ali njihove dele fizično odstraniti. Pri postopku žlahtnjenja pšenice se tako najbolje obnese mirna roka, potrebna, da s pinceto iz posamičnih cvetov v klasku izpulimo prašnike in poskrbimo, da se bo materinski cvet oprašil s pelodom očetovske rastline.

Katere vrste rastlin so primerne za lastno razmnoževanje semena, če nimamo opraviti s hibridi?

V preteklosti so za lastno pridelavo semena izbirali samoprašnice, ki se preprosto semenijo, med njimi fižol in solato, nekateri kmetje pri nas so se izurili tudi v semenitvi nehibridne koruze, pri kateri opravijo selekcijo tako, da izberejo seme s točno določenega dela storža, storže pa izbirajo tudi glede na to, čemu naj bi bila namenjena koruza: polenti, kruhu ali morda uporabi ličja, ki ovija posebno dolge storže, za pletenje košar. Nekateri sami razmnožujejo tudi semenski krompir.

Kdaj pravimo, da se seme izrodi?

V praktičnem smislu vedno, ko ne dobimo več rastlin s pričakovanimi lastnostmi ali ko je seme okuženo z boleznimi in škodljivci (slednje se pogosto dogaja pri razmnoževanju krompirja za lastno uporabo).

Pozornost, ki jo javnost namenja gensko spremenjenim rastlinam (GSR), sta v zadnjem času razburkala opredelitev EU, da odločitev o gojenju tistih, ki so že registrirane, prepusti državam članicam, in razkritje o ameriških diplomatskih manevrih, ki naj bi pripomogli, da bi EU sprostila njihovo gojenje.

V preteklosti je prišlo do združevanja velikih semenarskih hiš ali nastanka velikih korporacij, ki ne obvladujejo le žlahtnjenja – tako razvoja konvencionalnih sort kot GSR –, temveč tudi kemično industrijo s proizvodnjo pesticidov vred. Da je pri uvajanju GSR v ozadju močan interes multinacionalk, je vseskozi jasno, saj si le one lahko privoščijo silno drag in celo več kot desetletje trajajoč postopek razvoja in registriranja, ki vključuje tudi raziskave o njihovi ustreznosti in varnosti. Tega si ne more privoščiti nobena javna žlahtniteljska ustanova, ki prav tako opravlja raziskave z gensko spremenjenimi organizmi (GSO).

Je varnost GSR po vašem mnenju prepričljivo dokazana?

Mnenja sem, da je: tako s sortnimi poskusi kot raziskavami o vplivu na zdravje ljudi, živali in okolje. Poleg tega gredo dosjeji z vso zahtevano dokumentacijo za registracijo in izsledki raziskav o varnosti še na Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA) in na znanstvene odbore pri vladah držav članic. Mislim, da je vzvodov za zavrnitev in nadzor GSR zelo veliko.

Znanstveniki odgovorov na vsa vprašanja o njihovem dolgoročnem vplivu še nimajo, če ne bomo dovoljevali raziskav v tej smeri, pa do njih ne bomo nikoli prišli. Ljudje pri drugih novih proizvodih in tehnologijah vprašanj, kakršna jih begajo pri GSR, večinoma ne postavljajo. Če ostanemo samo na področju kmetijstva in prehrane, naj za primerjavo omenim postopek, ki ga uporablja klasično žlahtnjenje: pogoj za razvijanje novih sort je genska raznolikost, če ni dostopna drugače, ustvarijo žlahtnitelji mutante z radioaktivnim sevanjem. Ta postopek je bil uporabljen tudi pri razvijanju nekaterih sort kmetijskih rastlin, priznanih v ekološkem kmetijstvu.

Razlog za odpor ljudi je tudi to, da je pri ustvarjanju GSR najprej šlo za iskanje lastnosti, ki so koristile pridelovalcu in ekonomičnosti pridelave, šele pozneje so začeli razvijati na primer odpornost proti suši ali izboljševati prehransko vrednost za človeka in živali. Če skočim v Slovenijo, pa sorte gensko spremenjene koruze in krompirja, ki se za zdaj edina lahko pridelujeta v Evropi, niso ekonomsko zanimive. So pa GSO postali vsakdanjost v živalski krmi, uvoženi iz neevropskih držav.

Ali na inštitutu opravljate raziskave z GSO?

Ne. V laboratorijih opravljamo samo analize za detekcijo in določanje morebitnih GSO v semenskem materialu. Njihovi naročniki so bodisi ministrstva, inšpekcija ali zasebni pridelovalci, ki želijo pridelek prodati s potrdilom, da ne vsebuje GSO. Doslej so bili vsi vzorci negativni.