Sorte vrtnin: Kdaj hibridi in kdaj avtohtone sorte

Tako žlahtnitelji preizkušajo številne kombinacije starševskih sort in od mnogih se ena izkaže za izjemno – ta je hibrid. Dobi svoje ime in oznako F1, kar pomeni, da gre za prvo generacijo križanca. Pri hibridu poznamo oba starša, pri sorti pa samo materinsko rastlino.

FOTO: New Africa/Shutterstock Foto:

Hibrid ni gensko spremenjena rastlina

Hibridi F1 (križanci) so torej potomci prve generacije, nastale s križanjem dveh različnih sort iste vrste. Namen križanja je pridobiti novo sorto z izboljšanimi last­nostmi, kot so večji pridelek, večji in bolj izenačeni plodovi, bolj izenačeno in enakomernejše dozorevanje, obstojnost na policah, neobčutljivost na transport, dobro skladiščenje, intenzivnejša barva plodov ali cvetov, večja odpornost proti boleznim. Seme križancev zaradi zakonitosti dedovanja ne bo dalo nove generacije z enakimi lastnostmi, zato shranjevanje semena hib­ridov ni smiselno. Med semenom, namen­jenim profesionalcem, prav zaradi na­šte­tih lastnosti prevladujejo hibridi. Sicer pa je hibridnih večina sort bučk, kumar, cvetače in nekaterih drugih vrtnin, katerih seme je pakirano v male semenske vrečke za vrtičkarje.

Pri gensko spremenjenih organizmih (GSO) pa se človek postavi nad naravo. GSO je organizem, v katerega je z uporabo sodobnih metod biotehnologije vnesen točno določen gen za določeno lastnost iz drugega organizma (tudi med različnimi vrstami, ki jih po naravni poti ne moremo križati (v GSO-koruzi je tako npr. gen podgane, ribe).

GSO so lahko mikroorganizmi (bakterije, glive, virusi), rastline in živali. Z njimi okre­pijo želene lastnosti, recimo izboljšajo prehransko sestavo, odpornost proti boleznim in škodljivcem, suši, pozebi ... Na prvi pogled odlično, vendar obstajajo mnoga tveganja, tudi za zdravje ljudi, saj je minilo še premalo časa, da bi imeli na voljo zanesljive podatke! Poleg tega GSO lahko oprašujejo bližnje rastline, spremenijo njihov genski zapis, posledic pa ne moremo predvideti.

Avtohtone, domače, udomačene sorte

Domače, tradicionalne in avtohtone sorte vrtnin so se med svojim razvojem prilagajale našim podnebnim in življenjskim razmeram in so tako pridobile značilen okus ter okrepile odpornost proti boleznim in škod­ljivcem. Setev avtohtonih, domačih in tradicionalnih sort je pomembna tako z vidika ohranjanja raznovrstnosti genov kot našega narodnega bogastva. Vrtičkarji izbirajo med njimi predvsem zaradi priljubljenega okusa.

Domača avtohtona sorta je sorta ali populacija določene vrste kmetijskih rastlin, ki je nastala iz avtohtonega izvornega genskega materiala in ni bila načrtno žlahtnjena ter se prideluje, vzdržuje in razmnožuje v Sloveniji ali v podobnih ekoloških razmerah. Slovenske avtohtone sorte vrtnin so denimo ptujska čebula, česna ptujski jesenski in ptujski spomladanski, fižol češnjevec, solata leda ...

Domača sorta je tudi sorta, ki je bila požlahtnjena v Sloveniji pred več kot 15 leti oziroma pri vinski trti pred več kot 30 leti in se semenski material te sorte še prideluje, vzdržuje in razmnožuje v Sloveniji ali v podobnih ekoloških razmerah.

Udomačena (tradicionalna) sorta je starejša sorta tujega izvora, ki se v Sloveniji prideluje že več kot 15 let oziroma pri vinski trti več kot 50 let in je dobro prilagojena na pridelovalne razmere pri nas ter se prideluje, vzdržuje in razmnožuje v Sloveniji ali v podobnih ekoloških razmerah.