Ni dvoma, da je najboljša solata caprese v barvah italijanske zastave ­– rdeči paradižnik, bela mocarela in zelena bazilika ­– tista s pravkar potrganimi bazilikinimi listi. Komur sta pomembna zapeljiva aroma in videz, ta veliko da na sveža zelišča. Res imamo lahko rastoče začimbnice vedno pri roki, a ne pričakujmo dolgoživosti od tistih iz zelenjavne trgovine in ne opojnega sredozemskega vonja od tistih, ki nam rastejo v stanovanju.

Zakaj? Večina zelenih začimbnic je rastlin sonca, in če imajo dobre razmere, so srečne na prostem, kjer razvijejo največ arome. A danes lahko zelišča v lončku kupimo v živilski trgovini, tehnično-vrtnem centru, vrtnariji ali jih posejemo sami. Fino je, če se naučimo med njimi čimprej razlikovati: med namenom in lastnostmi posameznih načinov vzgoje.

Rastoča zelišča iz živilske trgovine

Zelišča v lončkih iz živilske trgovine so namenjena za čimprejšnjo porabo. Posajena so namreč v manjše posodice, zrasla so v rastlinjaku v idealnih razmerah, navadno jih do dokončne porabe gojimo na kuhinjskem pultu, tu potrebujejo dnevno svetlobo, bližino okna, a ne veliko neposrednega sonca, zelo jim škodi suh zrak.

Vedno za ta namen kupimo bio (ekološka) zelišča, ki niso bila škropljena ali gnojena z zdravju škodljivimi pripravki. Navadno dobimo za hitro porabo baziliko, rožmarin, žajbelj, drobnjak in peteršilj.

Kupimo jih, ko načrtujemo jedi z njimi. Lepa in okusna naj bi bila teden ali dva, potem začno pešati, kar vidimo po bledenju in rumenenju listov. Posajena so namreč v zelo odceden substrat, ki vsebuje malo rastlinskih hranil, v rastlinjaku jim ta dovajajo z zalivanjem. Poleg tega so posajena blizu skupaj, medtem ko ima pri normalni rasti na vrtu posamezna rastlina več prostora.

Porabimo jih čim prej, zalivamo jih, ko substrat izgubi vlažnost, najbolje je, da jih postavimo v podstavek s peskom, da korenine ne stojijo v odvečni vodi. Če želimo malce podaljšati njihovo življenje, jih presadimo v večji lonček s substratom za zelišča ali ob zalivanju dodamo malce tekočega gnojila za ekološko pridelavo zelenjave ali zelišč. Za sajenje na prostem navadno niso primerna, so premlada in neprilagojena.

Instant zelišča iz vrtnega centra

Na hitro vzgojena zelišča v malce večjih lončkih so marsikdaj ugodno naprodaj v vrtnih centrih, podobno zaščitena s celofansko folijo kot zelišča za sprotno porabo. Navadno so na policah v notranjih prostorih. Za sprotno porabo jih namenimo le, če imamo informacijo, da niso bila tretirana z zaščitnimi sredstvi ali so ekološka. Izogibamo se takšnih s pretegnjenimi in povešenimi vršički, kar je znak, da so zrasla hitro in so zapustila idealne razmere v rastlinjaku, in izsušenim substratom. Pomembno je, da njihovi poganjki tudi v vrtnem centru delujejo trdno, ne mlahavo – to je dobra popotnica, ne glede, ali jih želimo gojiti v stanovanju ali na prostem.

Gojenje zelišč dalj časa v stanovanju

V stanovanju je najlaže gojiti baziliko, drobnjak, koriander, origano, peteršilj, rožmarin in timijan, vendar jim boste morali poiskati prostor s pravo količine svetlobe in vode ter jih zmerno dognojevati. Najbolj jim škodi suh zrak v ogrevanih prostorih pozimi. 

Idealno mesto za zelišča in začimbe v stanovanju je svetla okenska polica. Najboljša izbira so okna na južni strani, pogojno ustrezajo tudi okna na vzhodni in zahodni strani. Pod okensko polico ne sme biti delujoč radiator, primerna temperatura prostora je med 20 in 22 stopinjami Celzija, idealno pa je, da se ponoči zniža za približno 5 do 10 stopinj. Tako simuliramo razmere na prostem.

Priporočljivo je, da več različnih zelišč posadimo skupaj v večje lonce, saj se bo tako prst počasneje izsuševala. Razdelimo jih v dve skupini, posebej tista, ki potrebujejo več vode (bazilika, peteršilj, meta, melisa), medtem ko timijan, rožmarin, žajbelj ali origano potrebujejo manj zalivanja in bolj neposredno osončenje. Posoda mora imeti vedno drenažne odprtine za odtekanje odvečne vlage, substrat pa naj ne bo preveč rahel (šota), saj se hitro izsušuje. Če želimo, da bodo zelišča posnemala rastni cikel na prostem, jih začnemo dognojevati v drugi polovici zime. Če želimo rast z dognojevanjem pospešiti že čez zimo, jim moramo zagotoviti tudi več svetlobe – z UV svetilko za rastline.

Sadike zelišč, ki se bodo prilagodila rasti na prostem

Lepše kot v notranjih prostorih nam bodo uspevala zelišča od pomladi naprej na prostem, če nimamo vrta, jim namenimo večje posode na balkonu ali terasi; postavimo jih v zavetno lego, kjer ni ves čas pripeke, pregrevanja in stalnega vetra, tisti z blokovskimi balkoni si tudi ne želimo otresanja vsakršnega prahu z balkonov nad nami. Sadike si je najbolje priskrbeti v domačih vrtnarijah – obnesejo se utrjene sadike, namenjene za vrt, v katerih je v eni posodici skupaj manj rastlin (velja denimo za peteršilj, koriander, baziliko, enoletni šetraj), da nam jih ne bo treba deliti.

Najbolje bodo uspevala v večjih koritcih z drenažnim nasutjem na dnu in mešanico substrata za zelišča (tudi vrtnine) ali mešanico vrtne zemlje, mivke in komposta. Proti izsuševanju je dobrodošla zastirka lubja z do 1 cm velikimi koščki. 

Razdelimo jih v dve skupini, timijan, rožmarin ali origano potrebujejo manj zalivanja in bolj neposredno osončenje, v drugem koritcu so lahko skupaj tista, ki potrebujejo več vode (bazilika, peteršilj, meta, melisa). Posoda mora imeti drenažne odprtine za odtekanje odvečne vlage. Zalivamo jih s postano vodo, najbolje zgodaj zjutraj, raje redkeje in takrat obilno. Vodo dodajamo v majhnem curku naravnost k zemlji, počasi, da se prepoji in zalivajmo toliko časa, dokler se v podstavku ne nabere odvečna voda. V veliki vročini vodo v podstavku kar pustimo, spomladi in jeseni pa je bolje, če jo odlijemo.

Zelišča so enoletnice, dvoletnice in trajnice

Začetniki z zelišči morajo razlikovati enoletnice in dvoletnice med njimi od trajnic. Enoletnice (bazilika, enoletni šetraj,  koprc, janež) na prostem pozno jeseni zaključijo svoj letni cikel, medtem ko se pri trajnicah (meta, melisa, drobnjak, luštrek, ožepek, pehtran, rožmarin, timijan, majaron, žajbelj …) nadzemni del čez zimo posuši, spomladi pa iz korenin spet odženejo nove poganjke. Vendar je začimbnice iz toplih krajev (npr. žajbelj, rožmarin …) v celinski Sloveniji nekoliko teže ohraniti, če je koreninska gruda v premajhni posodi ali če voda v prsti zastaja. Vse trajnice pa je čez zimo, v mirovanju, če ne dobijo padavinske vode, treba občasno zaliti. Značilen primer dvoletne začimbnice je peteršilj, katerega korenina v ugodnih razmerah prezimi, spomladi odžene nove liste, ki jih lahko uporabljamo, dokler ne naredi cvetnega stebla in se počasi ne  posuši.

Kako režemo ali smukamo zelišča

Pri postopnem rezanju ali osmukavanju začimbnic začetniki pogosto delajo napako: žajblju, baziliki, majaronu, origanu, pehtranu ali rožmarinu pogosto obirajo listke na dnu ali sredi poganjkov, namesto da bi jim poščipali vršičke s potrebno količino listov. Tako »vršičkane« rastline namreč iz pazduh nižjih listov poženejo mlade poganjke in postanejo bolj razvejane. V sezoni cvetenja je priporočljivo, da jim z vrhom odstranimo tudi cvetove, tako bodo dalj časa vitalne. V nasprotju z njimi peteršilju ali koriandru obiramo zunanje vejice, lahko ju tudi porežemo s škarjami, a ne prenizko, da ne poškodujemo srčka v sredini, ki skrbi za obraščanje. Režemo tudi drobnjak.