Biodinamično čebelarjenje: Nič zdravil, le pravilna postavitev satovja

Še več, Anton Bizjak ne uporablja niti enega zdravila, da bi čebelje bolezni preprečil oziroma zdravil.

Obisk našega tokratnega sogovornika je bil zagotovo eden tistih, ki si jih dobro zapomniš. Svoje bogato znanje in izkušnje s področja biodinamike – temelje tej metodi kmetovanja je pred skoraj stoletjem postavil dr. Rudolf Steiner – namreč brez težav deli z drugimi, prav tako kot se rad razgovori o svojih biodinamičnih »izumih« ali spoznanjih, kako učinkovito preprečiti nalezljive in zajedavske čebelje bolezni. Že sprehod po vrtu ob njegovi hiši je bil poučen, obisk malce oddaljene njive, kjer ob skrbnem delu pridnih rok družine odlično uspevajo najrazličnejše zelenjadnice, medovite rastline in rože, pa resnično pravo doživetje.

Kako veliko koristi naredi krastača

»Poglejte jo, kroto! Ampak nimam le ene, če boste dobro pogledali, boste videli kar štiri,« me je presenetil že takoj ob ogledu vrta in majhnega rastlinjaka ob hiši. Vprašanje, zakaj je navadno krastačo dobro imeti v domačem vrtu, je hitro dobilo odgovor. »Ker potem zagotovo ne boste imeli polžev, pa tudi mravelj in drugega mrčesa ne. Poje namreč prav vse,« nama je razložil s fotografom. Tudi na njivi, ki je nekoliko odmaknjena od Zagona spokojno počivala v zavetju mogočnih dreves in ponujala veličasten razgled proti dolini, je vsak zakaj dobil svoj zato. In vprašanj ni bilo malo: kako na njivi zagotovi zadostne količine vode za lubenice in melone ter jih hkrati zaščiti pred jutranjo roso in preveliko vročino, kako se je razvijala metoda neobičajnega gojenja jagod, kakšen je recept za najboljši biodinamični kompost, kako vzgojiti potaknjence grmovnic in, ne nazadnje, zakaj na njivi uspeva toliko česna. »No, to pa je posebna zgodba. Preden sva se z ženo poročila, je postavila pogoj, in sicer da bom v zakonu vsak dan pojedel strok česna, ona pa dva. Še danes je tako, zato ga potrebujeva kar precej,« pri­znava Anton Bizjak.

Ljudje so čedalje bolj ozaveščeni 

Ko beseda nanese na začetke njegovega ukvarjanja s čebelarjenjem, se spomni leta 1975, ko se je od vojakov vračal domov. »Na nogi sem imel ekcem in v čevljih na poti v domovino zelo trpel. Mama me je zato po­slala k stricu Jožetu, čebelarju, ki ima danes 94 let. Dal mi je propolis in nekaj kapljic na dan sem si ga vtrl med prste, kjer sem imel živo rano. V enem tednu je ekcem izginil. Takrat sem si rekel, da bom tudi sam imel čebele. Res je bilo tako. Potem sem se oženil in leta 1979 domov pripeljal prve čebele,« se spominja. Kot dodaja, je v sebi vedno imel intuitivni glas, ki mu je prigovarjal, naj s čebelami dela tako, kot bi želele one. »Kakšne posebne strokovne literature o čebelarjenju takrat ni bilo, prav tako ne interneta. Zato sem po približno petnajstih letih čebelarjenje opustil, saj v njem nisem našel prave smeri,« pove.

Je pa zato že v začetku devetdesetih let v roke vzel biodinamični setveni koledar Marije Thun in se začel ravnati po njem. »Z ženo sva vrt ves čas obdelovala po priporočilih biodinamike. V skladu z njimi sva sadila, okopavala, presajala in tudi pobirala plodove rastlin. Dobro bi bilo, da bi ljudje vsaj deloma upoštevali ta načela. Biodinamika je alternativa za prihodnost. Vse, kar se zdaj dogaja na svetovni ravni na področju kmetijstva, je pogubno. Zemljo čedalje bolj uničujejo, zato bi morali ustrezno ukrepati,« je prepričan Anton Bizjak. Kot ugotavlja, se biodinamika v Sloveniji razvija, saj so ljudje vedno bolj ozaveščeni. »Mislim, da smo na pravi poti. Hrana, ki jo pridelamo po biodinamični metodi, je seveda povsem drugačna od tiste, ki je industrijsko pridelana. Že z majhno količino solate, ki je pridelana po biodinamični ali vsaj ekološki metodi, lahko zadovoljimo vse dnevne potrebe po nekaterih hranilnih snoveh. Pri intenzivno pridelani pa tudi z velikimi količinami ne bomo potešili dnevnih potreb po teh hranilih. Gensko spremenjena hrana je sploh takšna: nima nobene energetske moči, je le količina. Zato so ljudje tako debeli. Gensko spremenjena hrana in semena so poguba za vse, saj ljudi delajo odvisne in bolne,« poudarja.

»Vse slabe stvari se začnejo na duhovni ravni«

Kako pa načela biodinamike uporablja v čebelarjenju, s katerim se je znova začel ukvarjati pred dobrim desetletjem? Tudi tu se ravna po biodinamičnem setvenem koledarju. »Čebele obiščem ob dnevih, ki so za to primerni. To so dnevi za plod in korenino. Hrane oziroma sladkorja jim dajem le toliko, kolikor je nujno. To pomeni, da imajo v panju približno dve tretjini medu, dodam jim še tretjino sladkorja,« pojasnjuje sogovornik, ki je že leta nadvse previden pri obračanju satovja. To je namreč ključnega pomena, saj je po Bizjakovih navedbah povezano z razvijanjem poapnele zalege. »Čebelarji imajo s to boleznijo velike težave in velikokrat mislijo, da jo povzroča bakterija. Vendar to ni res. Vse slabe stvari, ki se dogajajo v naravi, pri živalih in človeku, se začnejo na duhovni ravni. Zato bi morali tudi človeka začeti duhovno zdraviti,« meni. Povedano bolj konkretno: čebelarji bi morali, da bi se izognili poapneli zalegi, pravilno postaviti satovje v panju. »O tem je prvi poročal čebelar Michael Houser s Floride že leta 2002. Ko je satovje pravilno postavil v panje, čebeljih bolezni ni bilo. Zakaj? Ker so se energije v satovju pravilno pretakale. Večina čebelarjev pa satovje obrača po svoje in največkrat tudi narobe. To je približno tako, kot če bi čebelam premikali pohištvo po njihovem stanovanju in ga postavljali čisto napačno,« razlaga. Če bi bilo satovje postavljeno pravilno oziroma po Houserjevih priporočilih, bi v panju krožila za čebele blagodejna energija, do poapnele zalege, hude gnilobe in drugih čebeljih bolezni pa ne bi prihajalo. »Poapnele zalege in hude gnilobe ne povzroča bakterija, ampak čebelar, ko nepravilno obrača satovje, izrezuje matičnjake, prenaša čebele iz enega panja v drugega, ustvarja umetne roje in družine,« verjame sogovornik.

Michael Houser sicer natančno razlaga, kako je treba postaviti satove v panju. »Če satovje pogledate proti svetlobi, boste v notranjosti videli luknjice, v notranjosti luknjic pa znake v obliki črke y. Če ima panj deset satov, morajo biti na levi strani panja luknjice v petih satih obrnjene v smeri črke y, na desni strani panja pa morajo biti luknjice v preostalih petih satih obrnjene v obratni strani črke y. To je pravilna razporeditev satovja; ko ga bodo čebelarji v panjih postavili tako, bodo vse čebelje bolezni izginile,« je trdno prepričan Anton Bizjak. Njegove čebele so zato, kakor pravi, bolj zdrave od drugih. »Moram povedati tudi, da jih ne zdravim z nobenim zdravilom, ki jih uporablja klasično čebelarjenje. Po potrebi uporabim le koprive, ki imajo v sebi mravljično kislino in čebele zdravijo bolj kot snovi, ki jih dobivamo iz farmacevtske industrije. Poleg tega uporabljam rabarbaro. Steblo rabarbare je užitno, njeni listi pa so strupeni, saj vsebujejo oksalno kislino. Liste narežemo in damo k čebelam, pa ne bo bolezni. Če se občasno pojavi poapnela zalega, točno vem, zakaj jo imam. Ker je sat napačno postavljen. V tem primeru pustim, da se zalega izleže, potem pa dam sat ven in pustim, da čebele poberejo hrano,« razlaga Anton Bizjak.

Zakaj čebelje družine propadajo?

Kot je znano, si pri biodinamičnem čebelarjenju čebele satovje gradijo same, čebelarji čebeljih družin ne omejuje z vzorci, ki jih je za večjo donosnost panjev uvedlo klasično čebelarjenje, prav tako biodinamika ne preprečuje rojenja, saj je to naravni red razmnoževanja čebeljih družin v času obilne paše. »Če bi čebelarji svojim čebeljim družinam dovolili, da naredijo satovje po svoji volji, bi se panj prepojil s pozitivno energijo in ne bi imeli takšnih težav, kot jih ima večina,« meni Bizjak, ki skrbi za trideset čebeljih družin. V vsakem panju je na vrhuncu sezone okrog 60.000 čebel. »Če je sat narobe postavljen, ga bo matica lahko tudi preskočila in vanj ne bo zalegla, čebelja družina pa bo okrnjena. Pomembno je tudi razmerje med čebelami in troti: na šest čebel bi morali imeti enega trota. Če je trotov premalo, se bo matica slabo plodila, zalega bo premajhna, čebelja družina lahko celo propade. Matica se plodi večkrat v enem dnevu in več dni; seveda če so razmere ustrezne. Ima pa za ploditev na voljo le en teden ali deset dni. Ko se 21. junija naredi poletni sončni obrat, začnejo čebele trote metati iz panja. Takrat se zanje rodna doba konča,« pojas­njuje sogovornik. Po njegovem mnenju čebelje družine po Sloveniji umirajo predvsem zaradi tega, ker so matice premalo oplojene in ne »naredijo« dovolj čebel, zato začnejo družine že od avgusta umirati.

Naj omenimo še, da je Bizjak svoje poglede na biodinamično čebelarjenje in t. i. Hou­serjevo pozicioniranje satovja uspešno predstavil in delil v nekaterih državah. Na Hrvaškem, denimo, so bili odzivi nadvse pozitivni, prav tako v Turčiji, kjer so njegova dognanja predstavili v posebnem filmu. Nekaj filmov o omenjeni tematiki je posnel tudi za svoje sledilce na družbenih omrežjih v Sloveniji: nekateri med njimi so že dosegli 15.000 ogledov.