Feri Lainšček: Psov se je bal, a zdaj jih obožuje

A ustvarjalčeva preteklost, povezana s psi, ni od nekdaj lepa. Ko je bil Feri še otrok, se je nek pes strgal z verige in ga napadel. »Le srečnemu naključju se imam zahvaliti, da me ni huje ugriznil. Ostal mi je spomin na njegove zobe in popadljivost, dolgo časa sem bil zaradi tega nezaupljiv tudi do drugih psov. Ko si je hčerka zaželela psa, sem bil kar v zagati. No, k sreči sem ji ustregel, prišel je Goldi, ki mi je pomagal, da sem se tega strahu povsem znebil in postal ljubitelj psov.«

Pesem tudi za Goldija

Goldi je bil kar trinajst let njegov terapevt, spremljevalec in prijatelj, zato je bila bolečina ob njegovi izgubi neizmerna. »Čustva ob izgubi psa verjetno zares razumejo le tisti, ki so kdaj prijateljevali s psom,« iskreno pove sogovornik. Goldija je imel neizmerno rad, zato tudi ni presenetljivo, da je bil kuža literarni junak v dveh Ferijevih slikanicah, nastopal je v pesmicah za otroke in tudi ob slovesu mu je Feri podaril posebno pesem. Goldiju in drugim kužkom za mavrico je namreč želel dati posebno darilo, zato sta z glasbenico Ditko ustvarila pesem »Teci, še teci, moj kuža«. Pri ustvarjanju le-te so sodelovali tudi drugi ljubitelji kosmatincev, ki so pošiljali fotografije svojih psov, od katerih so se težko poslovili, ko so odšli za mavrico. Te fotografije so zbrane v končnem videu, ki je izšel skupaj z uglasbeno poezijo. »Pesem »Teci, še teci, moj kuža« je nastala povsem spontano. Gotovo mi je to, da sem tako izrazil svoja čustva, v tistem času pomagalo. Vesel sem tudi, da jo je Ditka, ki je prav tako ljubiteljica psov, uglasbila. Vem, da se je tako dotaknila mnogih, saj bilo je res veliko odzivov.«

Foto: osebni arhiv

Bolečino je nadomestila nova sreča

»Sprva se mi je zdelo, da je bilo prijateljevanje z Goldijem nekaj, česar se ne da ponoviti, zato sem najprej sklenil, da več ne bom imel psa. No, že po nekaj mesecih sem ugotovil, da se nisem prav odločil.« Njegov življenjski ritem se je namreč brez psa zelo spremenil, pogrešal je jutranje sprehode v park, večerne sprehode v naravo in še kaj. Misel na to, da bi mu družbo ponovno delal pasji kosmatinec je bila vse pogostejša, želja vse močnejša … Ljubezen do psov je premagala bolečino ob izgubi. »Že kmalu je k nam prišel Seven, prav tako pasme kavalir, ki pa je po značaju kar precej drugačen od Goldija. Zelo sva se pravzaprav ujela, vesel sem, da imam novega pasjega prijatelja …« Prekmurec je sprva razmišljal, da bi mu dal ime Zlatko, ampak je ob tem vprašal, ali ga morda to ne bi preveč spominjalo na Goldija. Zato se je raje odločil za ime, ki nosi v sebi pravljično število.

Brez strogih pravil

Seven je star petnajst mesecev. Po Ferijevih besedah ima zelo rad ljudi in se jim s svojim vedenjem tudi hitro prikupi. Je zelo pameten kuža, saj je uspešno zaključil pasjo šolo. »Sicer pa je lahko pri nas kar sproščen, saj nismo ljubitelji strogih pravil. Sam se celo življenje tako ali drugače borim za svobodo. Ne zdi se mi prav, da si na tem svetu vse preveč omejujemo življenje, no, ne zdi se mi tudi prav, če so psi na verigah,« pove in nadaljuje: »Ko sem se nekoč z Goldijem sprehajal v parku, me je neka stara gospa vprašala, ali je priden. Rekel sem, da ne vem, če je ravno priden, saj je bil kar svojeglav. »A je koga ugriznil?« je potem vprašala ta gospa. »O, to pa ne, Goldi ne bi nikoli nikogar ugriznil,« sem ji odvrnil. »No, potem pa je priden!« je rekla gospa. Od nje sem se takrat nekaj naučil. Mislim, da je bila tista gospa zelo modra,« se nasmehne ob svojem pripovedovanju.

Točen kot ur'ca

Seven je tudi priden in … točen! »Zjutraj me pride ob sedmih zmeraj zbudit. Če mu rečem, da bi rad še malo spal, se umakne in se vrne natanko čez eno uro,« pojasni njegov skrbnik. Oba obožujeta čas, ki ga preživljata skupaj, doma in zunaj, na sprehodu. »Med sprehodom se mi večkrat zgodi, da pride kdo mimo in reče: »O, zdravo, Seven.« Jaz pa si mislim, ampak mene je pa pozabil pozdraviti. No, hkrati pa si mislim: tale moj Seven je pa res faca!«