Čeprav zunaj ne slišimo več njihovega brenčanja, so čebele še vedno v naši bližini. Le zavetje so našle v panju, ki ga v hladnih dneh ne zapuščajo, saj v naravi ni hrane, poleg tega so temperature prenizke, da bi lahko letele oz. jim mraz onemogoči normalno delovanje. Med zimo so čebele združene v panju, v gruči, tesno ob matici, kar jim omogoča preživetje v teh njim neprijaznih mrzlih dneh. S svojimi telesi namreč ustvarjajo dovolj toplote, da preživijo. Čebele na zunanjem robu ščitijo notranje, pri tem pa se menjavajo, da nobena ni predolgo izpostavljena mrazu. Premikajo se zelo malo, saj želijo čim več energije ohraniti za vzdrževanje osnovnih funkcij panja. Temperaturo prilagajajo in vzdržujejo z vibriranjem mišic kril (brez dejanskega premika kril). Te mišice se z veliko hitrostjo stiskajo in sproščajo, kar povzroča njihovo drgetanje, kar kemično energijo spreminja v toplotno.
Med zimo se čebele prehranjujejo z zalogami medu, ki so ga nabrale v toplejših mesecih v letu. Uporabljajo ga kot vir energije ter vzdrževanje telesne temperature, zato je med zanje pomemben skozi vse leto. A ker jedo, morajo tudi iztrebljati, potem pa počistiti za sabo. To storijo ob nekoliko višjih temperaturah v zimskem obdobju, ko zapustijo panj, jih odstranijo njega in s tem preprečijo nastanek morebitnih bolezni, ki bi se lahko pojavile zaradi nečistoče.