Pasji psiholog ni modna muha; pomaga pri reševanju vedenjskih težav

Sogovornico je že od nekdaj zanimalo področje vedenja živali, a pred več kot tridesetimi leti uradne šole za pridobivanje tega specifičnega znanja v Evropi še ni bilo. "Veliko sem brala, sama nabirala znanje s pomočjo kolegov iz tujine, obiskovala sem tečaje v tujini … Danes obstajajo uradne izobraževalne organizacije, v Evropi na primer Evropsko združenje za dobrobit živali in vedenjsko medicino ECAWBM, ki se osredotoča na specializacijo veterinarjev za vedenjsko medicino. Tudi druge države po svetu imajo svoja združenja, denimo ZDA, Avstralija in druge. Zanimanje za to področje je precejšnje, a v Sloveniji zaenkrat še ni mogoče pridobiti formalno uveljavljene izobrazbe za naziv strokovnjak za vedenje živali ali živalski behaviorist." 

PREBERITE ŠE: VESTE, KAJ POMENI, ČE PES NOSI RUMENO PENTLJO?

Metode dela na področju vedenja živali so se z leti precej spremenile. Po besedah Sabine Stariha Pipan smo pred nekaj desetletji imeli v Sloveniji precej zastarelih metod. "Pri učenju psov se je uporabljalo precej prisile. Zame se je ogromno spremenilo, ko sem v roke dobila prvo angleško in ameriško literaturo. Brala sem o Skinnerju, ki je bil eden izmed strokovnjakov, ki so raziskovali učenje pri živalih. Različni strokovnjaki v tujini, denimo Karen Pryor in mnogo drugih, so šolali delfine in kite, ki jih v nasprotju s psi ne moremo privezati in jim natakniti ovratnice na zateg, kot je bilo tisti čas običajno v pasjih šolah. Rezultati so bili tako dobri, da se je ta metoda razširila na domače živali - konje, papagaje, pse, mačke, morske prašičke … Znanstveno je bilo dokazano, da pozitivna motivacija deluje bolje kot prisila," je razložila sogovornica. Dejala je, da stres negativno vpliva na učenje živali, zato behavioristi - strokovnjaki ostro zavračajo elektronske ovratnice ter tiste na zateg ali celo z bodicami, oz. karkoli, kar bi živali pri šolanju povzročilo nelagodje ali bolečino. "Grobost in prisila zavirata učenje, povzročata stres živali in hkrati uničujeta medsebojno povezanost med skrbnikom in živaljo. Cilj ne opravičuje sredstva. Nekateri bi sicer radi takojšno rešitev vedenjskih težav, ampak prava pot je učenje z nagrado in pohvalo."

Nezaželena vedenja je nujno preprečiti

V svoji večletni praksi je sogovornica pomagala rešiti mnogo vedenjskih težav. V največji meri so se k njej obračali skrbniki psov, ki so bili napadalni do domačih, drugih ljudi ali psov, precej je bilo takšnih živali, ki so se soočale s strahom, niso marale otrok, mačke nemalokrat urinirajo na nezaželenih prostorih in še bi lahko naštevali. 

Med prevzgojo je nujno preprečiti izvajanje neželenega vedenja, saj se vsako vedenje, ki se ponavlja, vtisne v možgane.

"Spomnim se primera, ko je k meni prišla skrbnica posvojene psičke iz tujine. Psička je doživela v preteklosti tako hudo travmo, da si ni upala jesti. Hrano je odklanjala do te mere, da smo ji na začetku morali dati pomirjevala." Poleg tega veliko ljudi skrbi agresija, ki jo opazijo pri psu. "Takoj pomislijo na dominantno vedenje, na to, da želi pes podrediti ostale družinske člane, ker je alfa samec … Ker mnogi ne znajo odreagirati, psa kaznujejo s silo. Toda renčanje pomeni opozorilo in namesto da mislimo, da nas hoče z dominanco podrediti, raje poiščimo vzrok takšnega vedenja. Ko se pes počuti ogroženega, renči. Težave se lotimo tako, da ugotovimo, katera situacija ga spravlja v stisko oz. v stres ter se nato potrudimo, da bo zanj bolj sprejemljiva. Poskrbimo za prijetne izkušnje, jih povežemo z nagrajevanjem, kot so priboljški, s čimer bo pes postal dovzeten za učenje novega, bolj primernega vedenjskega vzorca." 

Foto: pryzmat/Shutterstock

Veterinarka še poudari, da je med prevzgojo nujno preprečiti izvajanje neželenega vedenja, saj se vsako vedenje, ki se ponavlja, vtisne v možgane. "Naredijo se nevronske povezave, kar pomeni, da takšno vedenje postane del običajnega načina obnašanja. Zato je treba preventivno poskrbeti, da do le-tega ne pride in da onemogočimo, da žival ponavlja neprimerno oziroma nezaželeno vedenje."

Žival ne razmišlja kot človek

Živali ne razmišljajo kot ljudje in nas ne jezijo in ne kaznujejo namenoma.

Sogovornica še pove, da ni redko, ko lastniki psov preveč čustveno odreagirajo na žival. Mnogi namreč menijo, da jih pes zanalašč jezi, da je zloben, da jim želi nagajati, da se neprimerno vede, ker je užaljen, ker jim je nekaj zameril. "Toda živali ne razmišljajo kot ljudje in nas namensko ne kaznujejo in ne jezijo. Žival ne bo nikoli namensko načrtovala nekaj proti nam. Na situacijo odreagira, kot meni, da je prav v tistem trenutku, pristno, ne plansko," je prepričana sogovornica, ki na posvetih lastnike živali nauči, kako naj odreagirajo ob določenem vedenju. To potem vadijo doma sami, včasih pa s pomočjo kakšnega dobrega učitelja oz. inštruktorja v pasji šoli, ki nudi treninge s kliker metodo.