Družinski dom s sredozemskim šarmom

Stari tramovi vzdolžnega dvokapnega ostrešja so vidni na mestih, kjer so zanje proti ostrešju ustvarili niše. Foto:

Nadstropna stanovanjska hiša, katere detajli pričajo o gosposki preteklosti, je zdaj namenjena prostornemu vhodu in zgoraj spalnicam, skozi prehod v nekdanje gospodarsko poslopje pa se pride v zračen in svetel bivalni prostor, kjer se odvija večina družinskih aktivnosti. 

Sožitje zgodovine in sodobnosti

Visoki kamniti portal nekdanje stanovanjske hiše je dobil sodobno dopolnitev. Arhitektki sta se odločili za perforirana kovinska vrata z moderno konstrukcijo in kaljenim steklom, skozi katera se vidi na cesto kot skozi umetelno kovano okensko mrežo. Skozi kovinsko »čipko«, ki prekriva tudi nadsvetlobo, pride v  prostrano vežo z zavitim stopniščem obilo svetlobe. Stare cementne talne ploščice, štukature in kristalni lestenec so pravšnji okvir za izčiščene bele omare, ki vodijo do prehoda v glavni bivalni del.

Velik volumen nekdanjega gospodarskega poslopja z dvokapno streho, ki je bilo nekoč vinska klet in priložnostni vinotoč, se je spremenil v odprt, svetel in zračen bivalni prostor, ki je dve stopnici više kot vhodna veža. Najprej se pride v kuhinjo z manjšo mizo, sledi del s sedežno garnituro in zidanimi stenskimi nišami za police, na koncu pred panoramskim oknom proti terasi pa je miza, za katero ne nikoli zmanjka prostora. Na njeno družabno funkcijo namiguje tudi lesen vinski sod, ki je ostal iz starega ambienta. Oprema je izčiščena, povsem belo kuhinjsko pohištvo se navezuje na niz garderobnih omar v vhodni veži. Z izdelavo opreme po meri so se lahko povsem prilagodili prostoru – zaprte omare so tudi v stenskih nišah nasproti sedežnega dela v dnevni sobi. 

Lahkotnost prostora poudarjajo skoraj povsod bele stene in znižan strop, stari tramovi vzdolžnega dvokapnega ostrešja pa so vidni na mestih, kjer so zanje proti ostrešju ustvarili niše. Po vsem prostoru je položena velikoformatna siva keramika, navsezadnje je dnevni prostor povezan s teraso in notranjim dvoriščem, kjer družina v toplem delu leta uživa v bazenu.

Navznoter je končni del vzdolžne stene v dnevnem prostoru neometan – s kamnito strukturo poudarja rustikalnost in ohranja stavbno izročilo, a sta ga arhitektki ohranili tudi zato, da v prostoru zagotavlja dobro klimo. Kamen, ki je bil gradivo za poslopje, je v glavnem apnenec, zanj pa je znano, da ohranja pravšnjo raven vlažnosti, zlasti poleti, zaradi česar je prostor hladnejši in prijaznejši.

Plavanje s terase na dvorišče

Bivša vinska klet je bila precej dolgo poslopje vzdolž ceste, zato je bilo mogoče delu stavbe odstraniti streho in ga spremeniti v zamejeno teraso. Tej še vedno daje visoki zaslon surova kamnita stena, ki so jo ohranili vse do vrha zatrepa. Terasi dajejo zaščito tudi druge stene razkritega dela poslopja, tam, kjer se je to odpiralo na notranje dvorišče, pa steno prekinja več metrov širok prehod. Bazen se skozenj nadaljuje na zaprto dvorišče, kakršna so značilna za te sredozemske kraje. Domala vso površino terase in notranjega dvorišča pokriva tikov opaž, medtem ko so ob po višini členjenih zidovih notranjega dvorišča zasajena zimzelena drevesca in grmičevje, ki se bodo sčasoma še razrastla. 

Bazen se izpred dnevne sobe nadaljuje na zaprto dvorišče. Foto:

Mestece Castries v bližini Montpelliera v južni Franciji ima izrazit sredozemski značaj, nekdanje jedro ima strnjeno pozidavo, od morja je oddaljeno približno 15 kilometrov. Zametki naselja segajo v rimsko dobo, ko je tod vodila Via Domitia, glavna povezava Apeniskega s Pirenejskim polotokom. Iz tistega časa je utrdba nad mestom, Castrum, najbrž vojaškega značaja, po kateri je kraj dobil ime. Pozneje je tu nastal grad, katerega gospodar si je dal v 17. stoletju ob njem urediti znameniti park. Oblikoval ga je glavni vrtnar Sončnega kralja, Ludvika XIV., namakanje vrta pa so omogočili z akvaduktom, ki ga lahko odkrijete na pohodniški poti skozi vinograde in borov gozd.