Lesena hiša pod krošnjami dreves

Enodružinska hiša, ki je namenjena štiričlanski družini, je v dveh etažah, ob njej pa velik vrt, ki se odpira proti dolini. Zgrajena je iz lesa, za izolacijo so uporabili slamo, strop je ilovnat, za fasado in omete pa je uporabljen omet iz ilovice in ilovnate barve.

Tloris hiše je po besedah arhitektke Tine Rugelj razkošen, v pritličju so poleg vhodnega dela veliki servisni prostori s pralnico, bivalni prostor se odpira v osrednji dvovišinski prostor s krožnim tlorisom. V nadstropje, kjer so spalni prostori, vodi stopnišče, ki predstavlja jedro hiše. Iz vseh sob, ki so povezane z balkonom, se pogled odpira v naravo. Okoliška narava in tudi dejstvo, da je hiša grajena iz lesa, je vplivalo na zasnovo interierja.

Najtanjše samonosne stopnice

»Interier pri tem projektu dopolnjuje življenje pod krošnjami dreves: iz vseh kotov in prostorov hiše smo želeli ohraniti poglede nanje. Od vsega začetka je bil to največji izziv. Napačno umeščeno stopnišče bi lahko zaprlo te vedute ali pa razdelilo dnevno sobo in jedilnico s kuhinjo na dva dela. Lahkoten videz stopnic se nam je zdel najbolj smiselna rešitev, vendar tudi najbolj kompleksna za izvedbo. Leseno samonosno stopnišče je tako eno najtanjših, kar smo jih do zdaj uspeli izvesti,« pojasnjuje arhitektka.

Prav stopnišču so namenili največ pozornosti, saj je po njenih besedah zasnova arhitekture predvidevala drug tip stopnišča, ki pa ni ustrezalo načinu življenja naročnikov in zasnovi interierja, ki so jo pripravili in s katero so želeli prostor odpreti ter ohraniti že od vhoda naprej pogled v naravo. »Po tehnični plati smo se s stopniščem ukvarjali kar nekaj časa, dokler nismo prišli do brezhibne rešitve ter stopnice in ograjo izvedli tako, da sta zadostila vsem našim kriterijem,« poudarja Rugljeva. Ob tem dodaja, da so poleg stopnišča s policami glavni aduti hiše še kamin in dvovišinski prostor s pogledom na bližnjo okolico.

Hiša je grajena iz lesa in tudi v notranjosti je uporabljenega veliko lesa, večinoma sta to oljen masivni hrastov les in hrastov furnir. »Vidna lesena konstrukcija je bila vir navdiha, nismo je želeli prebarvati ali skriti, temveč poudariti in dopolniti z drugimi materiali. Pazljivo smo morali izbirati kombinacije z lesom in furnirji v interierju. Prav tako smo želeli ohraniti koncept naravne gradnje, zato smo nadaljevali z apnenimi ometi in drugimi ekološkimi premazi ter obdelavami,« je še povedala arhitektka.

Ekološki materiali v interierju

Takšne pa so bile tudi želje lastnikov, ki so po besedah arhitektke želeli nadgraditi osnovo z ekološkimi materiali in tehničnimi rešitvami, ki bi dodale vrednost obstoječemu tlorisu, pa tudi razrešiti nekatere dele tlorisa, ki jim niso bili pisani na kožo. Prav tako so želeli, da se pri izdelavi interierja uporabijo kakovostni materiali, a znotraj določenega proračuna v jasno zastavljenem časovnem okvirju.

Izbor barv in materialov sta narekovala obstoječa konstrukcija in okoliška narava. Barvna shema je umirjena, prevladujejo bela, siva, zelena in naravni odtenek lesa. Središče odprtega bivalnega prostora je kuhinja z veliko vinsko vitrino. Za leseno jedilno mizo lahko udobno sedi do osem ljudi, sedežna garnitura je večnamenska in obrnjena na obe strani: usmerjena je lahko proti televiziji, kaminu ali gozdu. »Pri zasnovi opreme smo se držali vodila, da je mizarsko narejena oprema lesena ali bela, kovinski deli in luči pa črni. Tako se ustvari prijeten kontrast, ki interier pomladi in mu da svež videz. V zelenih odtenkih in v sozvočju z naravnim so tapetniška dela, stoli in sedežna garnitura,« še pravi sogovornica.

Slovenska oblikovalska ikona nad jedilno mizo

Posebno pozornost so namenili tudi zasnovi osvetlitve. Ta po besedah arhitektke upošteva višine stropov v hiši. »Zaradi visokih sten v nadstropju smo  morali poskrbeti za dodatno osvetlitev sten. Prav tako smo s svetili, kjer je bilo to mogoče, poudarili leseno konstrukcijo. Za izbor svetil nad mizo smo si vzeli več časa, dokler nismo našli lestencev iz furnirja, ki sta jih oblikovala arhitekta Nives Kalin Vehovar in Franci Vehovar v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Brezčasni oblikovalski kos, ki danes predstavlja eno od ikon slovenskega oblikovanja, se nam je zdel več kot primeren za dopolnitev celotne zgodbe,« pripoveduje arhitektka.

Pri vsakem oblikovanju interierja se arhitekti srečujejo z omejitvami, pravi sogovornica, te so lahko prostorske, povezane s proračunom, s svetlobo, zelo pogosto nerodno zasnovanim tlorisom …, vendar to ne pomeni, da je to slabo izhodišče za projekt. Dober arhitekt po njenem mnenju lahko spremeni omejitve v prednosti.

PREBERITE ŠE: Vikend hišica, ki ima vse, kar imajo velike