Odprta vrata: Prenovljena vrstna hiša s toplino lesa

»V naši družbi ideal bivanja pomeni hiša z vrtom blizu središča mesta. In pritlična vrstna hiša sorazmerno skromnih mer, z velikim vrtom na zadnji strani in majhnim dvoriščem ob ulici v mirnem naselju blizu mesta ima prav vse, kar si sodobni človek lahko želi za prijetno bivanje. Tipologija vrst­ne hiše ali hiše v nizu predstavlja strnjeno gradnjo srednje gostote in je prilagojena za učinkovitejšo rabo omejenega prostora v urbanih okoljih. Življenje v vrstni hiši ima veliko prednosti pred življenjem v stanovanju v bloku, kakovost bivanja je primerljiva z bivanjem v individualni hiši, gradnja pa bi morala biti cenovno bistveno konkurenčnejša,« pravita arhitektki Kaja Lipnik Vehovar in Urša Rems. Ob tem pojasnita, da se je pri nas gradnja vrstnih hiš bolj množično pojavila v petdesetih letih prejšnjega stoletja, med najbolj znanimi ljubljanskimi soseskami pa je naselje atrijskih hiš Murgle: »Danes se žal vrstnih hiš ne gradi veliko, kadar pa se, se večinoma kot 'luksuzne gradnje', pri katerih velikost objekta raste na račun zelenih površin vrta.«

V interier so vključili element industrijskega videza – to je betonska stena med dnevnim prostorom in spalnico, v katero je vgrajen kamin. Foto: Maruša Vehovar

Vrstna hiša v Podutiku, ki jo tokrat predstav­ljamo, je bila zgrajena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v sklopu gradnje celotnega naselja, pozneje pa je bila nekoliko dozidana. Skupaj s servisnim prostorom kurilnico/kolesarnico meri 123 kvadratnih metrov, je pritlična, osnovni objekt je bil postavljen v lahki leseni montažni izvedbi, poznejši prizidki so bili grajeni z opeko in armiranim betonom. Zaradi današnjih drugačnih bivalnih potreb in zahtev po energetski učinkovitosti so se novi lastniki lotili posodobitve in energetske sanacije. Tako so nadomestili dotrajano stavbno pohištvo z novim, energetsko učinkovitim, toplotno izolirali fasado in streho. »Objekt se še vedno ogreva na plin, a vgrajen je varčen kondenzacijski kotel, namesto klasičnih radiatorjev smo izvedli talno ogrevanje, ki potrebuje nižje temperature vode. Uredili smo tudi prezračevanje z rekuperacijo,« pojasnjujeta arhitektki.

Lesena montažna gradnja izvornega objekta jih je, kot pravita, spodbudila k izvedbi prenovitvenih del z enakimi tehnikami gradnje. Lesene montažne stene, ki mejijo k sosedom, so dodatno toplotno in zvočno izolirali, nove predelne stene so izvedli z leseno skeletno konstrukcijo in leseno oblogo (OSB-ploščami) – to je omogočilo pre­prostejšo izvedbo vgradnih predelnih omar, s tem pa dobrodošel prihranek prostora. »Tako smo ustvarili tople prostore s prijetno mikroklimo, ki omogočajo bolj zdravo in prijetno bivanje.«

Betonska stena, ki predstavlja lep kontrast popolno gladkim belim površinam, se vidi tudi v spalnici. Foto: Maruša Vehovar

Gabarite hiše so ohranili, prav tako prizidke, prerazporeditev notranjih prostorov pa je sledila potrebam lastnikov in sodobnemu načinu življenja. Tloris so s premikom predelnih sten preuredili tako, da je vhod znova umeščen sredinsko na fasado, ki je obrnjena na ulico. Vhodna vrata so pomaknili iz linije fasade v notranjost in tako pridobili nadkrit prostor pred vhodom. »Pritličje je z nivoja ulice dvignjeno za štiri stopnice. Pri oblikovanju teh smo sledili principom iz obdobja nastanka hiše: nastopne plošče iz brušenega betona ležijo na ozki betonski centralni stopniščni rami,« sta povedali arhitektki.

Servisni prostori (pralnica, kopalnica in dnevni wc) so v sredini tlorisa brez naravne svetlobe, vsi bivalni prostori pa so nanizani ob fasadne stene in se z velikimi steklenimi površinami odpirajo na vrt oz. proti ulici. Večji del hiše so namenili večnamenskemu dnevnemu prostoru, usmerjenemu na vrtno stran, kjer so kuhinja, jedilni kot in dnevni prostor s kotičkom za delo, manj prostora pa so odmerili spalnici in otroškima sobama. Otroka sta dobila resda majhno, a vsak svojo sobo, tako da se lahko, kadar želita, umakneta v svojo intimo. Prav tako jim je uspelo urediti dve udobni kopalnici, ena je namenjena staršema in je dostopna samo iz njune spalnice, druga, ki je dostopna z osrednjega hodnika, je namenjena otrokoma in ima hkrati funkcijo dnevnega stranišča.

»Pri snovanju koncepta prenove smo izhajali iz želja, potreb in možnosti naročnikov ter omejitev in priložnosti, ki so se pokazale pri obstoječem stanju objekta. Pomembno je bilo, da hiši povrnemo značaj, kakršnega je imela, ko je bila zgrajena, hkrati pa dosežemo estetsko brezčasnost in nevtralnost. To nam je uspelo s premišljenim izborom barv, pristnih in kakovostnih materialov ter dovršeno izvedbo detajlov,« odgovarjata arhitektki na vprašanje, kaj je bilo vodilo pri zasnovi in oblikovanju interierja.

Za notranjo opremo so skupaj z naročniki izbrali minimalističen slog v svetlejših barvah in naravnih materialih: »Ker je hiša sorazmerno majhna, prostori pa so osvetljeni samo z ene strani, smo jih želeli optično nekoliko povečati in jih narediti čim bolj svetle. Hkrati pa z izborom barv nismo želeli slediti trenutnim trendom, zato je barvna shema nevtralna in večna.« Pohištvo je izdelano iz masivnega hrasta ali obloženo s hrastovim furnirjem v kombinaciji z belimi ličnicami. V bivalnih prostorih so za talno oblogo izbrali hrastov ladijski pod, na hodniku, v kopalnicah in utilitiju pa teraco v svetlem odtenku.

Skoraj vsa oprema je narejena po naročilu, les daje prostoru toplino in ustvarja prijetno vzdušje. Poleg bele barve so za kontrast dodali črne detajle (stenska obloga v kuhin­ji, črne luči) in zelen odtenek, v katerem je klop v jedilnem kotu.

V kopalnicah, ki sta brez naravne svetlobe, so izbrali belo stensko keramiko različnih velikosti in oblik. S svetlimi barvami so ju na videz povečali in osvetlili, k temu pa v obeh pripomore tudi namestitev velikih ogledal na daljši steni.

Naročniki so si želeli, da bi v prostor vključili element bolj industrijskega videza, in tako je nastala betonska stena med dnevnim prostorom in spalnico, v katero je vgrajen kamin. Beton se kot material nadaljuje tudi na teraso in pred vhod. »Betonska stena z vgrajenim kaminom, nekoliko groba, nepravilna struktura surovega, le rahlo zbrušenega hladnega betona, je lep kontrast popolnoma gladkim belim površinam, vgrajenim elementom opreme in toplini lesa,« pravita arhitektki in dodajata, da sta želeli ustvariti prijetne, preprosto opremljene funkcionalne notranje in zunanje prostore, ki jih bodo uporabniki takoj sprejeli kot svoj dom, se v njih počutili varne in sproščene ter v njih z veseljem preživljali svoj čas.