Odprta vrata: Zgodba bež odtenkov

Podstrešni prostori v bloku iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja so potrebovali celovito prenovo. Stanovanje, ki meri 130 kvadrat­nih metrov, so popolnoma olupili, vgradili nova okna, izolirali streho, dodali strešna okna, zamenjali električne in strojne napeljave, odstranili tlake in jih nadomestili z novimi suhomontažnimi. Prav tako so odstranili predelne stene, ohranili pa sredinske nosilne stene in stene obstoječe kopalnice, pojasnjuje arhitektka Vivijana Zorman.

Od vhoda se odpre pogled proti bivalnemu delu s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo s čudovitim razgledom na Rožnik. Foto: Anja Deronja

Veliko pozornosti so namenili tlorisni zasnovi, saj so morali zagotoviti dovolj sob za petčlansko družino. Naročnika sta se na koncu odločila za različico tlorisa, po katerem je največ površine odmerjene skup­nemu bivalnemu prostoru in je tako rekoč brez hodnikov.

Vstopimo v odprt vhodni del z garderobo. V tem delu stanovanja so še vrata v spalnico in kopalnico. Že od vhoda se odpre pogled proti bivalnemu delu s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo s francoskimi okni in čudovitim razgledom na Rožnik, ki je osrednji in najpomembnejši prostor stanovanja. Iz njega se dostopa tudi v drugi spalni del, kjer so dve otroški sobi, skupni odprti prostor oz. soba za goste, prehodni utiliti in garderoba ter še ena kopalnica.

Kopalnico so popestrili s tapeto. Foto: Anja Deronja

»Streha stavbe je enokapna. Prostori na severu so zato zelo nizki, zato smo tja umestili spalnice, na jugu pa se strop zviša, zato sta tam prostoren bivalni del in večja otroška soba,« pojasnjuje sogovornica in dodaja, da je v mansardah največja omejitev stojna višina. V dele, kjer je strop nižji, zato običajno umestijo elemente pohištva, ki jih uporabljamo sede ali leže (postelja, kad, zofa, pisalna miza). »V našem primeru je bil izziv še malo večji, ker so prostori res izredno nizki, naklon strehe pa prav tako. Pomagali smo si z večjimi strešnimi okni, ki vsaj na enem delu prostora omogočajo stojno višino. V nižje dele smo umestili postelje.« Ob tem arhitektka dodaja, da je v mansardah manj možnosti za shranjevalne površine, zlasti ker se prostora ne da izkoristiti v višino. Omare so nižje, zaradi česar jim morajo nameniti več tlorisne površine, jih premišljeno zasnovati in prilagoditi odpiranje, zato je v takih primerih najboljša odločitev pohištvo po meri.

Kuhinjo sestavljajo le nizki elementi. »Glede na veliko površino smo si to lahko dovolili in še vedno dobili dovolj shranjevalnih površin. Edini visoki element je hladilnik, spretno skrit in vgrajen v omaro, ki meji na vhodni del. Takšna kuhinja je zelo odprta in ne zmanjšuje prostora. Delovni otok pa predstavlja njeno središče,« še pojasnjuje sogovornica. Okrog obstoječega okna je na željo naročnice nastala širša okenska niša, namenjena posedanju, branju knjig in uživanju v razgledu. Niša je na eni strani zaokrožena in opremljena z odprtimi policami. V osrednji del bivalnega prostora so umestili jedilnico z ovalno mizo iz masivnega lesa.

Spalnica je v delu stanovanja, kjer ni pohodne višine. Posteljo so zato oblikovali kot podest, do katerega se dostopa s sprednje strani. Foto: Anja Deronja

Dnevna soba je po besedah arhitektke zasnovana tako, da deluje kot salon z dolgo zofo, lounge stoli in ni podrejena gledanju televizije. Eno steno so na željo naročnice obložili s kamnom, namesto kamina pa tam domuje televizija. Na drugi strani dnevne sobe je omara s klopjo, s katero so skrili nepravilno oblikovano steno in hkrati dobili veliko shranjevalne površine ter odprte police.

Spalnica je v delu stanovanja, kjer ni pohod­ne višine. Posteljo so zato oblikovali kot podest, do katerega se dostopa s sprednje strani, kjer je še mogoče stati. S podestom so poravnali nepravilnosti v prostoru, pod njega pa umestili predale za shranjevanje. Ob ležišču so nizka ozka okna z razgledom na park, sam podest in okenska polica pa sta uporabna tudi za odlaganje in tako nadomeščata nočno omarico.

Ob spalni niši je še garderoba, kjer so z vgrad­njo strešnega okna pridobili stojno višino. Omare so oblikovane tako, da čim bolje izkoristijo prostor in omogočijo čim lažji dostop do oblačil.

Kot opaža arhitektka, so mansarde idealne za majhne otroke. V tej sta jim namenjena dva prostora. Enega so že oblikovali kot dekliško otroško sobico, drugi pa za zdaj ostaja odprt oz. večnamenski in ga bodo predelali v dodatno sobo, ko si bosta fanta (dvojčka), ki si trenutno delita sobo, zaželela vsak svoj kotiček.

Pri zasnovi umirjenega interierja so izhajali iz želja naročnikov. Na seznamu želja je bilo veliko lesa, brez marmorja in teraca, naravne barve, bež odtenek, zelena tapeta, kam­nita obloga, zlati poudarki. »Všeč jima je bilo veliko različnih slogov in kombinacij, vendar nista znala združiti vseh teh elementov v povezano celoto,« pravi arhitektka in dodaja, da so za izhodišče vzeli njune želje in sledili topli barvni shemi v bež odtenku z veliko naravnega lesa. Za talno oblogo so izbrali lesen parket, položen v ribjo kost. Takšen je bil v stanovanju že pred prenovo, vendar so ga v celoti nadomestili z novim, ohranili pa so naravni videz obstoječih streš­nih tramov. Stene so bele, razen v otroški sobi, kopalnico so popestrili s tapeto, vse pohištvo je v bež odtenku. »Kljub preprosti barvni shemi elementi pohištva s svojimi poudarjenimi teksturami naredijo stanovanje bogato in zanimivo,« še pravi arhitektka.