Talno gretje: Logika, stara več tisočletij

V našem delu sveta je dolgo veljalo, da je tehniški predhodnik današnjega talnega ogrevanja rimski hipokavst, ki so ga po dosedanjih spoznanjih uporabljali že leta 350 pred Kristusom v templju v Efezu. Pozneje so se v rimskem cesarstvu s hipokavstom ogrevala zlasti javna kopališča in nekatere druge javne zgradbe, saj je bil za zasebne hiše predrag. Tla sta ogrevala topel zrak in dim iz peči, ki je krožil v kanalih pod tlemi in bil po zidnih tuljavah speljan tudi v višja nadstropja. Medtem ko je bila tu vir toplote kletna peč na drva, za katero so morali kurjači skrbeti sleherni trenutek, so pri še starejši korejski različici, poimenovani ondol, za ogrevanje izkoriščali dimne pline. Na ta način so se korejske hiše, predvsem dnevni bivalni prostori, ogrevale do srede prejšnjega stoletja. Kurili so z drvi in premogom. Še dlje, štiri tisočletja v preteklost sega nastanek stavbnih elementov, ki so jih arheologi našli v Pakistanu in pri katerih so bile tuljave za vroč zrak obložene z bituminizirano opeko. Sistem talnega gretja, ki so ga razkrili arheologi na Aleutskem otočju, ki kot podaljšek Aljaske sega proti Sibiriji, pa je poseben predvsem zato, ker so z njim prvotni prebivalci otokov ogrevali svoja podzemna bivališča. Pod njihovimi tlemi so bili v zemljo izkopani jarki, po katerih se je pod kamnitimi ploščami valil vroč dim.

Lastnost in oblike

Sistem talnega ogrevanja so v 20. stoletju nadgrajevali zaradi ugodne porazdelitve temperature v prostoru, ki je enakomernejša kot pri točkovnih grelnih telesih. Medtem ko so se v začetku stoletja za razvod vode v tleh, ki je prenašala toploto, uporab­ljale jeklene in bakrene cevi, so hiter napredek prenesle polietilenske cevi. Prenos toplote poteka na veliki površini (tal) s sevanjem, ki za enak občutek toplote dovoljuje za stopinjo do dve nižjo temperaturo zraka v prostoru kot pri radiatorjih, to pa pomeni povprečno šest do dvanajst odstotkov prihranka pri porabi energije. Primerno ugodje v prostoru dosežemo pri temperaturi zraka 19 °C. Pri ogrevanju z radiatorji bi za enak občutek ugodja potrebovali temperaturo zraka 22 °C.

Poznamo toplovodno talno ogrevanje in električno, pri katerem se za prenos toplote uporabljajo grelni kabli ali grelne folije.

PREBERITE ŠE: Talno ogrevanje:  S pravilno regulacijo ni tveganja za zdravje

Toplovodno talno ogrevanje, ki nima cevi

Relativna novost pri toplovodnem talnem gretju so plošče, po katerih je ogrevalna voda razlita po vsej površini. Njegova prednost je, da je zaradi večje površine, po kateri je razlita voda, moč hlajenja oziroma gretja večja, hkrati pa je temperatura ogrevalne vode lahko nižja. Plošče merijo v višino le centimeter in se lahko vgradijo neposredno pod zaključno talno oblogo, ne da bi bilo treba izdelati estrih. Doda se le toplotna izolacija, tako da je debelina celotnega sistema le 4,5 centimetra.

Toplovodno talno ogrevanje

Toplovodno ogrevanje, s katerim večinoma zadovoljujemo vse potrebe po ogrevanju prostorov, je primerno za dobro toplotno izolirane zgradbe, ki porabijo malo toplote. Pri novogradnjah so namreč vir toplote obnovljivi viri toplotne energije, predvsem nizkotemperaturne toplotne črpalke, sprejemniki sončne energije ali sodobni nizkotemperaturni kotli. Prostor lahko s talnim ogrevanjem segrejemo že z ogrevalno vodo, ki ima temperaturo okoli 30 stopinj Celzija, medtem ko mora biti ta v radiatorjih okoli 60 stopinj Celzija. Talno ogrevanje je sicer mogoče tudi v kombinaciji z visokotemperaturnim režimom (npr. pri prenovi objektov, ko ohranimo stari visokotemperaturni kotel), vendar je v tem primeru treba znižati temperaturo dovoda v sistem. Med slabostmi talnega ogrevanja naj omenimo veliko toplotno vztrajnost, zaradi česar je sistem tog in se ne odziva na trenutne temperaturne spremembe.

Za neizolirane ali slabo izolirane stare stavbe je talno ogrevanje neprimerno, saj se prostori z njim ne ogrejejo dovolj in so po­trebna dodatna ogrevala.

Za toplovodno talno ogrevanje se torej odločajo predvsem investitorji novih hiš, pri prenovah je smiselno samo, če imamo dovolj prostora oziroma višine nad osnovnim tlakom. Izvedba je najpreprostejša s polaganjem sistemskih talnih plošč iz ekspandiranega polistirena, ki so na zgornji strani vakuumsko prevlečene s polietilensko folijo. Razlikujejo se po debelini toplotne izolacije ter obliki, višini in razporeditvi čepov na zgornji strani, ki olajšajo napeljavo toplovodnih cevi. Pri mokrem načinu vgradnje (ko se plošče prekrijejo z mokrim estrihom) se cevi sicer pritrjujejo na podlago s čepki, vtisnjenimi v plošče, s pritrdilci ali na mrežo. Minimalna debelina mokrega estriha nad cevmi talnega ogrevanja je 35 do 40 mm. Da se toplotna energija enakomerno porazdeli po površini, pa je optimalna debelina od 45 do 65 mm, ki akumulira zadostno količino toplotne energije. Skupna višina, potrebna za vgradnjo toplovodnega talnega ogrevanja, tako znaša od 8 do 10 cm.

PREBERITE ŠE: Talno ogrevanje: Toplovodno v novih hišah že standard

Omejitve pri obnovi

Medtem ko je pri novogradnjah vedno na voljo dovolj arhitekturne višine za položitev talnega toplovodnega ogrevanja, se moramo pri prenovi prilagoditi omejitvam. Pri tem gre lahko za maksimalno dovoljeno obremenitev talne plošče, maksimalno vgradno višino (včasih zaradi nizkega stropa ni na voljo več kot 2 do 4 cm višine za vgradnjo talnega ogrevanja), pa tudi nedovoljen vnos vode v objekt. V zadnjem primeru pridejo v poštev suhomontažni estrihi. Idealni so predvsem takrat, ko se lotimo prenove ogrevalnega sistema in smo omejeni s končno višino estriha in dovoljeno mak­simalno težo. Pri njih zadostuje za izvedbo talnega ogrevanja že 5 cm višine. Uporabijo se primerne sistemske plošče, pri katerih je osnova plošča iz ekspandiranega polistirena z že izdelanimi utori, v katere sta položeni aluminijasta plošča za prenos toplote in nato še toplovodna cev. Aluminijasta plošča pripomore, da se toplota, ki seva iz cevi, razporedi na čim večjo površino in s tem zagotovi enakomernejšo temperaturo.

Talne obloge

Zelo pomembno je, da že pri načrtovanju talnega ogrevanja vemo, katero vrsto talne obloge bomo uporabili, pri čemer potrebujemo podatek, kakšna je njena toplotna prevodnost (ta mora biti označena). Od izbire so namreč odvisni vrsta uporabljenih cevi, potrebna temperatura ogrevane vode in način polaganja cevi. Načeloma velja, da sta za talno ogrevanje najprimernejša keramika in kamen, ki dobro akumulirata toploto. Primerna sta tudi laminat in parket, pri čemer je pomembno, da je les pred obdelavo ustrezno posušen in vlaga v njem ne presega deset odstotkov.

Načrtovanje in regulacija

Zelo pomembno je strokovno načrtovanje ploskovnega talnega ogrevanja. Temelji na pravilni razdalji med cevmi, ki je odvisna od temperaturnega režima obratovanja in zaključne talne obloge.

Odločilna je tudi dobra regulacija ogrevalnega sistema. Sobni termostati zagotavljajo, da je temperatura takšna, kot smo jo na­stavili. Ti termostati krmilijo termopogone, ki so vgrajeni na posamezne zanke talnega ogrevanja na razdelilcu, tako da odpirajo ali zapirajo dotok vode v posamezno zanko.

Električno talno ogrevanje

Vgradnja druge vrste talnega gretja, električnega, je racionalna odločitev, ko gre za posamične prostore, denimo kopalnice, ali v kombinaciji z visokotemperaturnim ogrevalnim sistemom v stanovanju. Pri električnem talnem ogrevanju je toplot­na odzivnost zelo hitra, ker je talna obloga položena tako rekoč na sistem električnega razvoda. Ker pa so talne obloge različno toplotno prevodne, dosežemo odlične rezultate le v prostorih, kjer sta zaključna obloga kamen ali keramika.

PREBERITE ŠE: Talno ogrevanje zunanjih površin: Ko frezo in lopato zamenja grelni kabel