Možnosti nove tehnologije izdelave so pred manj kot desetletjem prvi izkoristili Italijani, sledili pa so jim drugi večji proizvajalci keramike. Ultratanke keramične ploščice, kakor jim tudi pravijo, so porcelanizirane ploščice. To je material, za katerega se je pri nas zakoreninil izraz granitogres. Poleg najkakovostnejše bele gline (kaolina) vsebuje drobnozrnat pesek ali velik delež zmletih kamnin, ploščica pa je narejena tako, da je v prerezu vsa enake strukture in videza. Zaradi te lastnosti je mogoče s ploščicami, katerih rob je denimo obrušen pod kotom 45 stopinj in je z njimi pod pravim kotom oblepljena podlaga, ustvariti videz masivnega materiala. Na izbiro so v različnih površinskih videzih, ki bodisi posnemajo kamen, les, kovino, celo tkanino, pri debelini šest milimetrov pa je lahko njihova površina tudi polirana. Pri najtanjših, trimilimetrskih, je materiala po debelini premalo, da bi ga lahko med proizvodnim procesom še brusili. Za kaj vse so primerne ultratanke keramične obloge, kakšne so njihove prednosti in omejitve, smo se pogovarjali z Alešem Kunovarjem iz podjetja Avenus iz Ljubljane in Tomažem Jenkom iz podjetja Gradbeništvo Jenko iz Cerkelj na Gorenjskem.
Lepilo le dva milimetra na debelo
Ultratanke ploščice (lahko bi rekli kar paneli) so pri polaganju in obdelavi veliko bolj kot klasični keramiki podobne steklu. »Režemo jih s steklarskim orodjem in jih potem v enem kosu ob kovinski letvi odlomimo po vsej dolžini. Tudi njihova fleksibilnost je podobna steklu. Če denimo tri metre dolgo ploščo na treh vogalih pritisnemo ob podlago, lahko četrtega dvignemo tudi za pet centimetrov. Zaradi tolikšne prožnosti se lepše uležejo po podlagi, a ta mora biti kljub temu povsem gladka in ravna. Pri klasičnih keramičnih ploščicah pa fleksibilnost podlage omogočajo fuge,« pove keramičar Jenko.
Po njegovih besedah vzame pri polaganju ultratanke keramike največ časa priprava podlage. Medtem ko je neravnine podlage pri klasičnih ploščicah mogoče uravnati z debelejšim ali tanjšim slojem lepila (od debeline 0,5 do 1,5 cm), je tega pri tankih, potem ko so že položene, le 2 mm. Najprožnejše keramično lepilo, takšno, kot se uporablja za mozaike, se namaže na podlago z lopatico z dvomilimetrskimi zobčki, enako, vendar v prečni smeri, se nanese tudi na spodnjo stran plošče. Potrebna je velika natančnost, saj se plošča, ko jo polagalec enkrat pritisne ob podlago, takoj trdno prime, skoraj nemogoče jo je pomakniti, da bi jo poravnal, kaj šele, da bi jo odstranil. Tomaž Jenko se pri svojem delu že spoprijel z zamenjavo tri metre dolge ultratanke plošče, ker se je po več letih uporabe zaradi padca težkega ostrega predmeta na tla razbila. »Tudi to je mogoče narediti, je pa silno zamudno in drago. Zato priporočam, da za zelo obremenjena tla in pulte vseeno izberemo debelejšo keramiko,« pravi.
Po njegovih besedah je pri ultratankih ploščah velikih dimenzij glavna prednost odsotnost fug. »Pršna kabina v vogalu kopalnice je lahko obložena zgolj z dvema ploščama, ki se v fugi stikata le v kotu.« Zelo so dobrodošle tudi pri adaptacijah, saj zaradi majhne izgube višine (skupaj z lepilom zavzamejo le pol centimetra) ni treba odstranjevati prejšnje talne obloge. Najtanjše, trimilimetrske, pa se uporabljajo tudi za zaključni sloj fasade, pri čemer se na podlago lepijo. V nasprotju s tem morajo biti keramične plošče za prezračevane fasade, na katere se pritrjujejo s posebnimi sidri, debele vsaj 6 mm.
Trdnejše z armaturo iz steklene volne
Aleš Kunovar pove, da se za ultratanke plošče odločajo predvsem lastniki in investitorji individualnih hiš. Opozori na zahtevnost transporta (proizvajalec jih zaradi občutljivosti vedno dobavi na paleti), zato ni mogoče naročati poljubno majhnih količin. Pri njihovih dobaviteljih je to 36 kvadratnih metrov.
Po njegovih besedah moramo pri tej kategoriji ploščic razlikovati tiste, katerih spodnja stran je ojačena z armaturo iz steklene volne, in tiste brez nje. Za oblaganje tal so primerne le plošče z armaturo, saj so trdnejše, enako velja za površine, pri katerih bo treba narediti veliko izrezov (za stikala, vtičnice itd.). V njihovem podjetju zaradi te lastnosti naročajo in izvajajo projekte skoraj samo z armiranimi. Ko govorimo o možnostih uporabe, med drugim omeni opazno razliko med tlemi, obloženimi s tri ali šest milimetrov debelimi ploščicami. Debelejše po njegovih besedah veliko bolje absorbirajo zvok korakov.
Nekateri proizvajalci keramike sestavijo kolekcije tudi tako, da je mogoče v enakem videzu in strukturi materiala izbrati tako klasične kot ultratanke ploščice.