Kolumna Jerneje Jošar: Bogastvo radičev

Mama je julija radič posejala v vrste. Več različnih sort se je znašlo na eni gredici. Kasneje, ko so jeseni oblikovale glave, sta mi ostali v spominu dve sorti. Sedaj ju poznam tudi po imenu, saj mama ni omenjala sort, o njih je govorila le opisno. Prvemu, ki oblikuje kot rokometna žoga velike glavice vinsko rdeče barve je ime Palla Rossa. Drugemu pa, ki mu je mama rekla štrucar, kako prikladno, saj je listje zloženo v lepo podolgovato glavo podobno štruci kruha, je ime Pan di zucchero.

Bogastvo radičev, ki je neizmerno, je prišlo do izraza, ko sem dobila svoj vrt in začela vrtnariti. 

Nenavadno, a radičevo solato sem oboževala od nekdaj. Nič se nisem pritoževala nad grenkobo listov. In na našem jedilniku je skoraj vsak dan bila od jeseni do pomladi velika skleda solate iz radiča. Včasih s fižolom, včasih s krompirjem, tu in tam jajcem. In vedno s česnom. Z veliko česna. Ni čudno, da sva z bratom bila vedno zdrava.

Kasneje sem odkrivala nove sorte in nove recepte. Ko sem prišla v Ljubljano študirat, davnega leta 1989, je v velikem prečudovitem mestu name naredila močan vtis tržnica. Vsako soboto sva se s fantom odpravila s kolesi po nakupih. In tam sem prvič videla sorto radiča, ki je bil videti kot gromozanski regrat. Katalonski radič, ali cikorija, kot mu je rekla branjevka s Primorske. Pri njih ta radič prezimi, v celinski Sloveniji pa ga moramo pobrati pred zmrzaljo. Okus me je naravnost navdušil, da ne omenjam tega, da so bile rozete tako velike, da sva jih s fantom imela za kosilo tudi do 5-krat.

Pri primorskih branjevkah sem kasneje odkrila še solkanski radič, te lepe kot vrtnični cvet oblikovane rozete temno vinsko rdeče barve.

Bogastvo radičev, ki je neizmerno, je prišlo do izraza, ko sem dobila svoj vrt in začela vrtnariti. Kmalu je zmanjkalo prostora za vse sorte, ki sem jih želela imeti. Zato sem se lotila načrtovanja. Veliko gred je namenjenih radiču. Nekje se avgusta izpraznijo celotne grede, in te posadim kar cele z radičem. Vedno pa izberem različne sorte, da je gredica privlačna tudi na pogled.

Sicer pa radič posadim še v bližino korenja, ki je raslo skupaj s čebulo. Čebulo sem pobrala, korenje bo ostalo do zime, družbo mu bo delal radič. Sadim ga tudi ob nizek fižol. Na prostor, kjer sem pobrala solato.

Radič, kateremu pobiram liste, pa že raste od pomladi na robu gredice s paradižnikom. Tržaški solatnik je sorta, ki jo režemo, lahko pa rastline tudi razsadimo in oblikujejo zelene koničaste glave. Tudi avgusta ga lahko posejemo. Do jeseni bo razvil množico zelenih nežnih listov, potem bo prezimil in spomladi bo med prvimi, ki bo ponovno odgnal.

Vedno izberem različne sorte, da je gredica privlačna tudi na pogled.

Ker je dandanes res ogromno sort, in ker se med seboj razlikujejo po videzu, kot tudi po tem, ali prezimijo na prostem, ali ne, bo prav prišel spodnji opis.

Sorte, ki ne prezimijo na prostem, moramo pozno v jeseni pobrati z vrta. Sama jih izpulim in zavijem v papir. Tako zavite glave zložim v zaboj in shranim v hladni kleti.

Sem spadajo:

• splošno znana sorta Palla Rossa 3, ki oblikuje okroglo vinsko rdečo glavo,
• Variegata di Castelfranco s prav tako okroglo glavo, listje pa je svetlo zelene, rumenkaste barve, ki ga krasijo rdeče pege, zelo priljubljena pri tistih, ki ne marajo grenkega radiča, saj zagreni malo manj,
• Bianco di Milano, štrucar, ki v notranjosti ne prezimi, na Primorskem pa,
• katalonski radič ali cikorija, ki oblikuje velike rozete, podobne regratu, na Primorskem prezimi.

Sorte, ki prezimijo na prostem so:

• Palla Rossa 4, z vinsko rdečo glavico,
• Bianca Invernale, ki oblikuje glavo iz svetlo zelenih listov,
• Verona – oblikuje podolgovate rdeče glavice,
• Lusia di Variegata – glavice s pisanimi listi svetlo zelene barve z rdečimi fleki,
• Grumolo Verde – če ga sejemo pregosto, oblikuje dolge suličaste liste, pri redkejši setvi ali če ga zgodaj razsadimo, pa oblikuje mesnate okroglaste liste, združene v rozeto kot cvet,
• Treviški – oblikuje podolgovate koničaste glavice, z močno odebeljeno osrednjo žilo. Odličen je tudi za kuhanje, pečenje.
• Solkanski – naš avtohtoni radič znan po čudoviti rozeti vinsko rdeče barve, ki spominja na cvet vrtnice.

S pestrostjo sort je v mojo kuhinjo prišlo tudi eksperimentiranje.

Barve in oblike pa ne samo, da popestrijo jesenske gredice, tudi solata, sestavljena iz različnih sort, je bolj privlačna na pogled. S pestrostjo sort je v mojo kuhinjo prišlo tudi eksperimentiranje. In ni ostalo samo pri solatah, čeprav so te še vedno številka ena. Začela sem jim dodajati različne oreške in semena, najraje orehe, lešnike, sončnična, bučna in lanena semena. Včasih samo ene, včasih več različnih. Ker moja zimska kuhinja vsebuje veliko gomoljev in korenovk, pa zdaleč nimam v mislih samo korenčka, jih velikokrat nariban med radič. Enkrat je to zelena, drugič koleraba, tretjič repa, potem pa spet korenček ali črna redkev. Za tiste, ki ne marajo grenkega okusa, pripravim solato z dodatkom na drobno narezanega jabolka ali hruške. Tudi s pomarančo sem jih že prepričala. Pomaga tudi z dišavnicami obogaten jabolčni kis. Da ne govorim o kisu iz kutin, katerega mojster je moj oče.

Testenine z na hitro popečenim radičem z obilico česna (najpogosteje sta to kar Verona ali Treviški, čeprav sem že uporabila tudi druge sorte), zmagajo, če želite nenapovedane goste navdušiti s hitrim in odličnim kosilom ali večerjo.