Kolumna Mateje Tamše: Življenje v naši novi montažni hiši

Vmes sem se velikokrat vprašala: "Ali bo vse skupaj sploh vredno? Ali bo končni rezultat odtehtal vse dni brez sekunde prostega časa, ko izbiraš stvari, letaš iz ene trgovine v drugo, samo razmišljaš in računaš, kako neko zadevo spet spraviti skozi na način, da imaš hkrati tudi dovolj denarja, da daš hrano na mizo in otrokom nič ne manjka." Pravzaprav v tem nisem bila sama – imam še nekaj prijateljic in znank, ki so to počele leto ali dve prej – zato sem jih vprašala. In odgovor čisto vsake je vedno bil: "Se izplača. Na koncu vse odtehta in je vredno pretrpeti vsa odrekanja za to, da ima tvoja družina svoj dom." In priznam, velikokrat me je tudi to držalo pokonci, ko je bilo res težko. 

Po približno dveh mesecih sem ob vstopu v hišo dobila občutek, da zdaj pa res prihajam domov.

Če pogledam za nazaj, mislim, da sem potrebovala kar nekaj mesecev po selitvi, da mi je nova situacija, nova hiša, postala domača. Na začetku je bilo vse novo – vstop v hišo, kuhinja, shramba. Odločiti se je bilo treba, kako postaviti stvari, da bodo za našo družino delovale kar najboljše. Zvoki po hiši ponoči in čez dan mi niso bili domači. Mislim, da sem po približno dveh mesecih ob vstopu v hišo dobila občutek, da zdaj pa res prihajam domov – in to kljub temu, da je zunanjost še vedno bolj ali manj v surovem stanju. Prihajajoči prazniki so mi omogočili kar nekaj razmisleka v smeri, kako si bomo letos po novem organizirali praznike. Nov dom je pravzaprav prostor za to, da si v njem oblikujemo nove rutine, navade, običaje, ki nas bodo spremljali naprej v življenje – in to so tudi lepi trenutki, ki jih doživljamo zdaj, v tem obdobju. 

Vas pa verjetno zanima drug vidik življenja v hiši – kako smo zadovoljni s tlorisom, kakšen je zrak, kako smo zadovoljni z izolacijo, če sistem toplotna črpalka – prezračevanje z rekuperacijo – sončna elektrarna, deluje. 

Moram reči, da sem generalno gledano zadovoljna z izbranim tlorisom. V tem trenutku bi kakšen kvadratni meter več namenila servisnemu prostoru, ki je ob tem, da zaenkrat še nimamo lope/garaže, kar malo premajhen. Sčasoma pa se bo, upam, tudi to spremenilo in bo povsem dovolj velik za naše potrebe. Prav tako bi v idealnem svetu pralni stroj prestavila v zgornje nadstropje, kjer so tudi vse naše omare in glavna kopalnica, kjer umazane cunje pristanejo. V idealnem svetu pa zato, ker v praksi glede na najine želje in potrebe naše družine vseeno v zgornjem nadstropju zanj ob treh otroških sobah in spalnici ni prostora in je pač treba sprejet kakšen kompromis.

Zrak v hiši je zaradi centralnega prezračevanja z rekuperacijo ves čas svež. Posebne vonjave se prikradejo le ob kakšnem kuhanju, vendar se jih s pospešeno menjavo zraka s centralno rekuperacijo lahko res hitro znebiš, če želiš. Zračenje z odpiranjem oken pravzaprav nima več prave funkcije – tako da okna odpiramo bolj po želji in ne zato, ker bi bilo to potrebno – zdaj pozimi seveda veliko manj, kot skozi leto, zaradi toplotnih izgub. 

Takoj, ko v hišo posije sonce, se temperatura v njej začne dvigati, tudi sedaj sredi zime pri temperaturi ozračja zunaj pod nič stopinj.

Hišo imamo zelo dobro izolirano, s predvideno porabo pod 10 kWh/m2, kar se res pozna. Praktično takoj, ko v hišo posije sonce, se temperatura v njej začne dvigati, tudi sedaj sredi zime pri temperaturi ozračja zunaj pod nič stopinj. Tako imamo praktično več težav s tem, da kljub nizki temperaturi vode v sistemu talnega gretja, temperaturo ozračja v hiši ohranjamo dovolj nizko. Takoj, ko prižgem pečico, kaj dlje časa kuham na štedilniku, se zna temperatura ozračja dvigniti še za kakšno dodatno stopinjo. Poleg tega je temperatura po celotni hiši enakomerna, seveda ni od nobenega okna nobenega hladnega prepiha, ni kotičkov v hiši ki so bolj prijetni in topli in drugih, ki so hladnejši. Tega iz življenja v starih, slabo izoliranih hišah, res nisem navajena in je dobrodošla sprememba in res odličen doprinos h kvaliteti življenja v hiši. 

Za lokacijo hiše smo izbrali precej bolj osončen del Slovenije, kot je ljubljanska kotlina z okolico, tako da nam tudi čez zimo sončna elektrarna pridela kar nekaj električne energije. Pravzaprav sem zaenkrat zelo pozitivno presenečena. Sicer nam obratuje od sredine oktobra, šele novembra pa je naša poraba presegla proizvodnjo ob zelo oblačnem in deževnem mesecu, tako da verjamem, da imamo glede na predvideno proizvodnjo skozi celo leto še kar nekaj "rezerve" pri porabi električne energije. Tako da lahko brez težav vključimo še električni avto, če bi se za to odločila, lahko bi si privoščila še sušilni stroj, ki ga zaenkrat še nimamo. Čeprav pravzaprav potrebe po njem nimam.

Pozimi imamo v hiši relativno nizek odstotek vlage, zato se je ob začetku kurilne sezone hitro pojavila potreba po vlažilnikih zraka.

Kot eno od točk lahko omenim tudi to, da imamo pozimi v hiši relativno nizek odstotek vlage, kljub temu da neprestano sušim perilo notri, kuham – v glavnem, ne varčujem pri izpustih vlage v ozračje. Tako se je ob začetku kurilne sezone hitro pojavila potreba po vlažilnikih zraka, s katerimim zagotavljamo višjo relativno vlažnost. Mi je pa zelo zanimivo – čim je zunaj ozračje bolj vlažno – torej deževno, tudi notri nimamo težav – se drži odstotek vlage okrog 50%, kar je načeloma ravno v sredini priporočene vlažnosti, ki je med 40 in 60 %. Čim pa je zunaj suho, sneg, zmrzuje, pa hitro začne padati pod 40%, kar nato rešujemo z vlažilniki zraka. Delovanje centralnega sistema rekuperacije se na višjih dveh stopnjah sliši. Na načinu običajnega in nizkega delovanja (npr. ponoči) so šumi zanemarljivi. Nisem opazila, da bi se na ta račun v hišo bolj prevajali zvoki od zunaj, kljub temu da imamo dovod in odvod obrnjena proti cesti. Se pa recimo veliko bolj sliši zvoke od zunaj, kot delovanje rekuperacije, če na primer odpreš okno.

Če še povzamem vse skupaj: zaenkrat sem z našimi odločitvami zelo zadovoljna. Poleg tega, da ima naša družina končno čisto svoj kotiček, ki mu lahko rečemo "naš dom", naša montažna hiša zagotavlja vse, kar so nam izvajalci obljubljali že na prvih sestankih. In moram reči, da so bili res korektni ter že takrat pojasnili stvari, takšne, kot so se na koncu tudi zares izkazale. In če bi bila še enkrat pred izbiro montažna/zidana hiša in izbiro izvajalca, bi se po zadnjih dveh letih zagotovo še enkrat odločila enako. 

O AVTORICI
Mateja Tamše je diplomirana pravnica, sicer pa profesionalna fotografinja in mama. V virtualnem svetu jo srečate pod vzdevkom Mami na kvadrat in pol, saj občasno piše tudi svoj blog.

V prihodnjih mesecih bo v kolumnah z nami delila izkušnje z gradnjo montažne hiše in selitvijo v nov kraj, kar bo za petčlansko družino velika prelomnica.