Obnavljamo hišo: Najprej zamenjamo okna in vrata

Vrstni red pri energijski sanaciji hiše je torej menjava oken in vrat, toplotna izolacija zunanjih sten, nato pa posodobitev ali zamenjava ogrevalnega sistema. Če nova okna vgradimo na isto mesto, kjer so bila stara, nato pa na zidove položimo 15 ali 20 centimetrov izolacije, na zunanji strani dobimo zelo veliko špaleto, ki jo je zelo težko ustrezno toplotno izolirati, poleg tega bo v notranjost hiše prišlo manj svetlobe. Nova okna je zato priporočljivo vgraditi v linijo zidu, da bo špaleto tvorila toplotna izolacija. Tudi zato je bolje najprej menjati okna in šele potem toplotno izolirati fasado.

Ustrezna toplotna izolativnost oken je pri nas določena s tehnično zakonodajo, ki postavlja ene najstrožjih zahtev v Evropski uniji, pravi Neva Jejčič z Gradbenega inštituta ZRMK. Posebnega predpisa ali smernice za vgradnjo zunanjega stavbnega pohištva sicer nimamo, so pa po besedah sogovornice nekatere zahteve s tega področja zajete v določilih o zrakotesnosti stavb in toplotnih mostovih, zapisanih v pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES 2), v tehnični smernici Učinkovita raba energije in v zahtevah pravilnika o zaščiti stavb pred vlago. Pri določanju dodatnih zahtev za zagotovitev učinkovitega tesnjenja stika med okvirjem oken in konstrukcijo se opiramo tudi na nemški in avstrijski standard oziroma na nemško tehnično smernico, po kateri sta bila omenjena standarda pripravljena.

Dvo- ali trislojna zasteklitev

Vsak resen proizvajalec oken in vrat bo poskrbel, da njegovi izdelki ustrezajo tem zahtevam, pravi Marta Lorenčič iz podjetja Arcont IP. Izdelki, ki jih je mogoče kupiti pri nas, bi torej morali biti načeloma zelo dobri. Investitorjem so na voljo zelo kakovostna okna, ki so primerna tudi za nizkoenergijske in pasivne hiše. Dobro, energijsko varčno okno ima dobro zasteklitev, dober profil in tudi dober distančnik, vgrajen med okvirjem in zasteklitvijo. Za standardno zasteklitev že dolgo velja zasteklitev s toplotno prehodnostjo (U) 1,1 W/m2K in manj. Za pasivne in nizkoenergijske hiše uporabljamo zasteklitev s še boljšimi lastnostmi, s količnikom U 0,7 ali 0,5 W/m2K.

Eno od vprašanj, ki si jih zastavljajo investitorji pri prenovi, pa je, ali izbrati okna z dvoslojno ali trislojno zasteklitvijo. Lorenčičeva pravi, da je odvisno od tega, kakšno energijsko varčnost želimo doseči, to pa je povezano tudi z debelino toplotne izolacije. Vgradnja trislojnih oken s pasivnimi lastnostmi je nesmiselna, če bomo zunanje stene 30 let stare hiše izolirali samo z desetimi centimetri ekspandiranega polistirena, meni sogovornica.

Z njo se strinja tudi Robert Dulc, ki je v svojo novo hišo (ta bo sicer plusenergijska) vgradil okna z dvoslojno zasteklitvijo. Kakor pravi, potrebe po trislojnih oknih s pasivnimi lastnostmi preprosto ni, ker bo hiša zaradi načina gradnje s toplotno bariero pod toplotno izolacijo na zunanji strani zidov porabila zelo malo energije, pa še to bo pridobila iz sonca in zemlje.

V skladu s tehnično smernico je sicer dovoljeno vgrajevati zasteklitev s toplotno prehodnostjo 1,1 W/m2K, čemur ustreza dvojna zasteklitev z nizkoemisijskim nanosom in argonom v medstekelnem prostoru, na primer. Za vertikalna okna ali balkonska vrata in ogrevane zimske vrtove, ki imajo okvirje in krila iz lesa ali umetnih mas (PVC-profili), je vrednost toplotne prehodnosti največ 1, 3 W/m2K, za kovinske profile največ 1, 4 W/m2K. Za vhodna vrata je največja dopustna vrednost U 1, 6 W/m2K, pojasnjuje Neva Jejčič.

Vsaj petkomorni profili

Strokovnjaki odsvetujejo uporabo aluminijastih profilov za stanovanjske objekte, profili iz PVC morajo biti vsaj petkomorni, pri čemer naj bi za nizkoenergijske objekte uporabljali PVC-profile brez kovinskih ojačitev. Z dobrimi toplotnimi lastnostmi se lahko pohvalijo tudi leseni profili, ki so v sredini profilirani, in sestavljeni profili (PVC in toplotna izolacija ali les in toplotnoizolacijski sloj v sredini). Vendar, opozarja Jejčičeva, pri oknih ni pomembna le toplotna prehodnost U, upoštevati je treba svetlobno prepustnost in prepustnost za sončno sevanje. Kaj lahko se namreč zgodi, da zaradi predobrih toplotnoizolacijskih lastnosti zasteklitve, predvsem nizkoemisijskih nanosov, dobimo manjšo svetlobno prepustnost. Pri izbiri zasteklitve sta pomembna tudi plinsko polnjenje in prava izbira nizkoemisijskih nanosov. Če okno nima zadostne svetlobne prepustnosti, bomo sredi belega dne potrebovali umetno osvetlitev. Pomembno je tudi, da ob hrupnih prometnicah in drugih izvorih čezmernega hrupa izberemo dovolj zvočnoizolativno okno, kar pa je odvisno tudi od pravilne vgradnje oziroma pravilnega tesnjenja rege med konstrukcijo in okvirjem v treh ravneh.

Vse je odvisno od načina vgradnje

Kako dobro bo okno opravljalo svojo nalogo, je odvisno tudi od tega, kako dobro je vgrajeno. Lorenčičeva pravi, da je zlasti pri obnovah še vedno zelo pogosta klasična montaža. Mojstri najprej odstranijo stara okna, nova privijačijo v stene, fuge zapolnijo s poliuretansko peno, namestijo police, zaključijo z letvicami, nanesejo še silikonski kit in montaža je končana. Takšna izvedba po besedah Neve Jejčič ni skladna s sodobnimi pravili stroke oziroma z dobro gradbeno prakso, prav tako ni skladna z zahtevami veljavnih predpisov. »Klasična montaža« namreč ne zagotovi zadostne zrakotesnosti in skozi tako vgrajeno stavbno pohištvo v notranjost stavbe vdira preveč hladnega zraka.

Običajno za to niso krive pripire na samem stavbnem pohištvu (sodobna okna imajo nam­reč vsaj dve tesnili), ampak piha skozi fugo med okvirjem okna in gradbeno konstrukcijo. Če okna niso pravilno mehansko pritrjena ali če okovje ne opravlja več svoje funkcije, lahko odpove tudi tesnjenje na pripiri. V takih primerih se krilo začne povešati in stik med njim in okvirjem ne tesni več. Zaradi nekakovostne vgradnje je lahko nakup sicer kakovostnih oken zgrešena naložba, saj ne poveča bivalnega udobja, prav tako bistveno ne zmanjša rabe energije.

Za kakovostno vgradnjo po smernicah RAL oziroma za vgradnjo oken s tesnjenjem v treh ravneh je potrebna skrbna priprava podlage oziroma špalete in odprtine. Podlaga mora biti čvrsta in trdna, s čimer zagotovimo zadostno mehansko pritrditev stavbnega pohištva in pravšnjo širino fuge oziroma stika (od najmanj centimeter do največ treh centimetrov) med okvirjem okna in konstrukcijo. Praksa kaže, da neustrezna podlaga velikokrat ne omogoča kakovostne vgradnje niti pri novogradnjah, kaj šele pri obnovah. Ustrezna priprava okenske odprtine oziroma podlage pomeni, da bo menjava oken trajala dan dlje, ljudje pa se ob današnjem načinu življenja le redko strinjajo s tem, da bo hiša odprta dva dni, pravi Lorenčičeva.

Stroka priporoča tesnjenje v treh ravneh

Stavbno pohištvo je treba podpreti z distančniki in v konstrukcijo dobro mehansko pritrditi, torej ustrezno sidrati ali pritrjevati z vijaki. Kje bodo vijaki in koliko jih bo, je odvisno od velikosti okna in smeri ter kje bo podprto. V opečnem zidu je treba uporabili drugačne vijake kot v betonskem stebru ali lesenem nosilcu. Potem ko so zagotovljene ustrezne mehanske pritrditve, je treba ustrezno zatesniti fugo med stavbnih pohištvom in konstrukcijo, poudarja Neva Jejčič.

Za zatesnitev so na voljo različni tesnilni materiali: impregnirani tesnilni trakovi, lepilne folije in tesnilne mase. Kateri sistem uporabiti, je odvisno od primera do primera, odsvetujejo pa kombiniranje različnih materialov. Vsekakor mora biti fuga na notranji strani (v bivalnih prostorih) zatesnjena tako, da preprečuje prehod vodne pare in zraka, kar z drugimi besedami pomeni, da mora biti paroneprepustna in zrakotesna. Sredinski toplotni zvočnoizolativni sloj je lahko poliuretanska pena, kamena volna ... Za tes­njenje na zunanji strani je treba uporabiti mate­rial, ki hkrati zagotavlja vodotesnost, vetrno zaporo in paroprepustnost; preprečiti mora namreč vdor vode in vetra ter prepuščati vodno paro, pojasnjuje Jejčičeva.

Posebna pozornost vgradnji zunanjih polic

Sogovornica dodaja, da mojstri velikokrat sicer pravilno vgradijo stavbno pohištvo, zatakne pa se pri vgradnji polic in obdelavi špalet. Predvsem pri zamenjavi stavbnega pohištva bi bila za ustrezno vgradnjo večkrat nujna zidarska obdelava, kar pa je v zadovoljivi kakovosti nemogoče opraviti v enem dnevu. Vgradnja notranjih polic je precej preprosta, paziti je treba le, da je polica pravilno dimenzionirana, podlaga primerno ravna, polica pravilno mehansko pritrjena in špaleta okrog nje tako obdelana, da ne nastanejo razpoke.

Večja pazljivost je potrebna pri vgradnji zunanjih polic, ki so izpostavljene vremenskim vplivom. Najprej moramo zagotoviti pravilno oblikovano in dimenzijsko ustrezno polico, ustrezno podlago, dobro mehansko pritrditev ter zadosten naklon, da voda odteka od okvirja okna proti robu. Stik med okvirjem okna in polico mora biti zatesnjen tako, da je čim bolj vodotesen, hkrati pa dovolj paroprepusten, da lahko voda, ki je morda vendarle pritekla v stik, izhlapi. Polica mora biti ob stiku s špaleto oblikovana tako, da ni neposrednega stika zaključnega sloja fasade in vodoravne ploskve police. Ob robu je treba tudi paziti, da voda s police ne teče po fasadi in pušča rjavozelenih sledi.

Izdelava zunanjega stavbnega pohištva je v zadnjem desetletju tako napredovala, da bi morala biti vgradnja nujno izvedena s tesnjenjem v treh ravneh, poudarjajo strokovnjaki. Neva Jejčič pravi, da je nesmiselno vgrajevati kakovostna sodobna okna na način, ki izniči vse njihove prednosti. Končna odločitev je sicer v rokah investitorja, a ob omejenih finančnih možnostih se splača držati splošnega pravila: pametneje je izbrati malo cenejše okno in kakovostno montažo kot pa najboljše in najdražje okno ter varčevati pri montaži.