Vlomilca lahko tudi zadimimo

Kolikor toliko izkušen vlomilec ne potrebuje več kot nekaj sekund, da zlomi cilindrični vložek na ključavnici vhodnih vrat, odpre okno ali balkonska vrata in vstopi v hišo oziroma stanovanje. A če smo poskrbeli vsaj za osnovno zaščito svojega doma, bo imel veliko več dela in s tem bo več možnosti, da ga pri njegovem početju kdo zaloti.

Prva bojna črta: mehanske ovire

Osnova varovanja so mehanske oziroma fizične ovire, ki vlomilcu otežijo vstop v stanovanje ali hišo. To so protivlomne ključavnice na vratih, prečna zapora, ki preprečuje nasilno odpiranje, varovala proti dvigu vrat s tečajev, varnostno okovje, ki zagotavlja učinkovito zaščito proti vrtanju ključavnice in lomljenju cilindričnega vložka, varnostne rešetke, varnostne folije za steklene površine, varnostna stekla, neprebojna stekla, varnostne rešetke za zaščito oken, okenska varovala, okenska kljuka s ključavnico in podobno. Vlomilci velikokrat opravijo svoj posel takrat, ko so stanovalci doma in so senzorji gibanja izklopljeni. Na okna in vrata je zato priporočljivo namestiti magnetna stikala, povezana z alarmom, ki se sproži takoj, ko jih kdo poskuša odpreti.

Najbolj učinkovita mehanska zaščita, ki preprečuje vstop v stanovanje, so protivlomna vrata, ki že v osnovni izvedbi vsebujejo vse elemente mehanske zaščite, kot so močna konstrukcija, različne zapore, ki preprečujejo snetje s tečajev, varne cilindrične vložke in podobno, pravi Boštjan Lavrič iz podjetja Varnost Maribor. Ponudnikov protivlomnih vrat je veliko. Nekateri med njimi kot takšna ponujajo lesena vrata z večtočkovno ključavnico, vendar kakor opozarja Jure Smuk iz podjetja Vovko, zgolj večtočkovna ključavnica še ne pomeni, da so vrata protivlomna: »Konstrukcija vratnega krila in podboja protivlomnih vrat mora biti iz jeklene pločevine. Krilo je na zunanji strani prekrito z enodelno jekleno ploščo, notranjost pa je sestavljena iz pokončnih in prečnih jeklenih plošč.« Pomemben element je tudi varnostno okovje. To vključuje kakovostno ključavnico, ki se zaklepa na več mestih, dodatne fiksne zatiče, varnostni ščitnik ali rozeto, ki varuje cilinder pred prevrtanjem ali lomljenjem, cilindrični vložek, ki mora biti prav tako zaščiten pred prevrtanjem ali lomljenjem, hkrati pa onemogoča nepooblaščeno izdelavo dodatnih ključev. Sestavna dela protivlomnih vrat sta še omejilnik odpiranja in širokokotno kukalo, najpomembnejši pa je, poudarja Smuk, ustrezen certifikat, ki potrjuje, da izpolnjujejo evropske zahteve glede protivlomnosti.

Novost pri klasičnih protivlomnih vratih je možnost naknadne vgradnje skritega alarma. Ta se po besedah Jureta Smuka sproži takoj, ko se kdo loti vrat z nepoštenimi nameni, ko denimo vlomilec poskuša odstraniti ali prevrtati varnostni ščitnik. Še višjo stopnjo varnosti zagotavljajo protivlomna vrata z elektronskim pristopom, ki so sicer bolj kot za stanovanja v blokih primerna za hiše. Takšna vrata omogočajo boljšo kontrolo pristopa, saj lahko kadar koli preverimo, kdo in kdaj je vstopil v prostor, ali uporabniku omejimo dostop. Odklepamo jih z elektronskim ključem, ki ga preprosto približamo ključavnici (pri čemer nam ključa sploh ni treba vzeti iz torbice) in vrata se elektronsko odklenejo in samodejno odprejo. Elektronska protivlomna vrata je mogoče opremiti tudi z drugimi elektronskimi pristopi, kot sta sistem na kodo ali prstni odtis.

Najboljša je kombinacija mehanskega in tehničnega varovanja

Največ možnosti, da preženemo vlomilce, pa bomo imeli, če mehansko varovanje nadgradimo s tehničnim protivlomnim varovanjem. Najbolj preprost sistem je alarmna naprava, povezana s sireno, ki se oglasi ob poskusu vloma. Vendar ni nujno, da bo sirena vsiljivca pregnala, še zlasti če sistem ni povezan z varnostnim nadzornim centrom in torej varnostna služba ne bo prejela signala o vlomu. Ko razmišljamo o varovanju doma s tehničnim varovanjem, imamo veliko možnosti, zato se je vsega skupaj najbolje lotiti sistematično, pravi Boštjan Lavrič: »Najprej je treba zaščititi lahko dostopne vstopne točke v hišo, ki so ponavadi v pritličju in skozi katera se po statistiki zgodi največ vlomov. To so vhodna vrata, okna, terasna vrata, kletna okna in podobno. Hkrati razmišljamo o varovanju okolice, saj lahko zaščitimo že dostop na zasebno zemljišče. Takšno varovanje izvedemo z elementi sistema javljanja vloma, na primer z namestitvijo protivlomne centrale in pripadajočih elementov za zaznavanje gibanja, kot so infrardeča tipala oziroma kombinacija infrardečih in mikrovalovnih tipal, IR-bariere, tu so še elementi za alarmiranje, za vklop oziroma izklop sistema, kodirniki, rezervno napajanje, moduli za prenos signala in podobno.«

Boljši in varnejši protivlomni sistemi so zato povezani z varnostnim nadzornim centrom, povezave (nadzorovane ali nenadzorovane) pa so lahko različne. Najbolj osnovna možnost je po analogni telefonski liniji vendar zaradi razvoja telekomunikacijskih storitev počasi izginja, pravi Lavrič. Vedno več ljudi se tako odloči za digitalne pakete, ki jim je prilagojen tudi način prenosa signala alarma na varnostni nadzorni center. Odločimo se lahko za prenos prek internetnega omrežja s 24-urno nadzorovano potjo v kombinaciji z in/ali analogno linijo in/ali GSM-omrežjem, razloži Lavrič in doda, da je prednost takšnega prenosa tudi cena, saj zaradi uporabe obstoječega internetnega priključka ni treba plačevati telefonskih impulzov za prenos signala alarma.

IP-kamere namesto analognih

Kakor pravi Boštjan Kurmanšek iz podjetja Sintal, čedalje več ljudi izbere brezžične alarmne sisteme, saj vlomilci, preden se lotijo kakšne hiše, pogosto prerežejo telefonski kabel in s tem varovani objekt »odrežejo« od varnostnega nadzornega centra. »Glavna prednost teh sistemov je hitrost prenosa podatkov in njihova zanesljivost. Alarmna sporočila prek posebnega vmesnika, tako imenovanega IP-modula, potujejo brezžično, torej prek IP-omrežja, kar za naročnika z obstoječo internetno povezavo ne pomeni dodatnih stroškov.« Stroški prenosa prek vmesnikov GSM namreč niso zanemarljivi, njihova pomanjkljivost je po besedah sogovornika tudi ta, da niso odporni proti motilcem GSM-signala.

Še ena novost na področju tehničnega varovanja so IP-kamere, ki imajo v primerjavi z dozdajšnjimi analognimi kar nekaj prednosti. Največja je prav gotovo boljša slika, saj je po Kurmanškovih besedah resolucija posnetka tudi do desetkrat večja. IP-kamere združujejo kamero in računalnik v istem ohišju, kar uporabnikom, priključenim na računalniško omrežje, omogoča ogled in shranjevanje žive slike in posnetkov kjer koli v lokalnem omrežju ali internetu z uporabo priložene programske opreme ali standardnega spletnega brskalnika. Razdalja med nadzorovanim mestom in lokacijo ogleda ni pomembna. Posnetki se samodejno shranjujejo na strežniku.

Dimna zavesa

Klasični alarmni in videonadzorni sistemi za profesionalne vlomilce niso nikakršna ovira. Preprosto se zamaskirajo in se ne zmenijo za kamere, ki jih nadzirajo varnostniki, po opravljenem delu pa hitro izginejo, včasih vse skupaj ne traja več kot tri minute. In v tako kratkem času se varnostne službe pogosto ne morejo odzvati. Klasično protivlomno varovanje lahko nadgradimo z dimno zaveso, ki je od začetka tega meseca na voljo tudi na našem trgu.

Ko vlomilec vstopi v prostor in sproži alarm, se začne iz generatorja, nameščenega v prostoru (navadno na stropu) valiti gost dim in v manj kot tridesetih sekundah zapolni prostor. Kakor pravi Boštjan Kurmanšek, se vlomilec v gosti megli ne more več orientirati, lastnik oziroma varnostna služba pa ima tako več možnosti, da mu prepreči nadaljnje početje. Če vse skupaj nadgradimo še s stroboskopom in sireno, ki se vklopita hkrati z začetkom sproščanja dimne zavese, bo vlomilec v prostoru povsem izgubljen: »Vdor dima v prostor s svojo silovitostjo in nenadnostjo vlomilca povsem razoroži, saj deluje natanko tako, kot si ne bi želel. Najpomembnejše je, da ne vidi več tistega, kar je nameraval ukrasti, saj se v minuti sprosti kar 600 kubičnih metrov dimne snovi.« Ta je sicer za zdravje neškodljiva in ne onesnaži ali poškoduje predmetov v prostoru, zagotavlja sogovornik. Dim se razkadi v 30 do 60 minutah.

Delo in dom, 31. marec 2010