Vzrok za posedanje je lahko suša

Adolf Strašek in njegova žena sprva nista delala preplaha, saj jima milimeter široke vertikalne, horizontalne in diagonalne razpoke niso vzbujale strahu. Ko pa so se novembra v zelo kratkem času povečale – nekatere so bile široke tudi do pet milimetrov –, ju je zaskrbelo. Hiša se sicer čez noč ne bi podrla, pove Strašek, se je pa začel spraševati, kaj bo čez leto ali dve, če bi se razpoke večale s takim tempom.

Nestabilen je nepodkleteni del hiše

Po pomoč se je najprej obrnil na podjetje, ki je pred petimi leti izvedlo sanacijo temeljev s cementno mešanico. Ker ni bilo odziva, je Adolf Strašek začel brskati po spletu in iskati odgovore na vprašanja, ki so se mu porajala zaradi vedno večjih razpok. Ko so leta 1980 začeli kopati teren za temelje, je bila ilovnata zemlja trda kot kamen, se spominja sogovornik. Vedel je, da se bo ilovica, ko bo hiša zgrajena, še posedla, a je bil prepričan, da se bo posedanje umirilo v letu ali dveh. Na to, da bi se lahko težave pojavile po dobrih tridesetih letih, ni niti pomislil. Pa so se, in sicer na vseh nosilnih in nenosilnih stenah, ki so v nepodkletenem delu.

Armiranobetonski pasovni temelji za 12 x 10 metrov veliko hišo so na podkletenem delu široki 40 centimetrov in globoki 90 centimetrov, na nepodkletenem pa so široki 40 centimetrov in globoki 110 centimetrov, kar je načeloma dovolj, pove Anton Metelko iz podjetja Uretek, ki je pred dobrimi štirinajstimi dnevi poskrbelo za globinsko sanacijo temeljev Straškove hiše in terena pod njimi. Na podkletenem delu ni bilo opaziti nobenih razpok, linija loma pa je potekala natanko na meji med podkletenim in nepodkletenim delom – posedal se je torej le nepodkleteni del. Razpoke na stenah v notranjosti hiše in na zunanjih zidovih so bile vertikalne, diagonalne in tudi horizontalne, vse pa so se širile proti vrhu. Takšen sistem razpok je tipičen za diferenčno posedanje objekta, ki ima neenotno etaž­no konstrukcijo, razloži Metelko.

Suša naredi veliko škode

Vzroki za diferenčno posedanje objekta so lahko različni. Straškova hiša se je po njegovih besedah posedala zaradi slabo nosilne ilovnate zemljine in razmeroma plitvega temeljenja nepodkletenega dela hiše, dodatna razloga za diferenčno posedanje pa sta še izpiranje terena zaradi podtalnice in suša. Zadnje večje deževje smo imeli septembra 2010, spremljale so ga velike poplave, od takrat pa obilnejših padavin ni bilo – dež je zemljo namočil le površinsko, medtem ko je globlje zemlja povsem presušena. In suša pomeni za objekte velike težave, opozarja Metelko.

Suša povzroča močno krčenje terena, vendar ne povsod enako hitro. Poglejmo primer: del terena pod hišo ima višjo vsebnost vlage, drugi del nižjo. Območje na jugozahodni strani hiše je izpostavljeno soncu, tam je izhlapevanje talne vode večje, zato se teren izsuši prej kot na severni strani. Med izsuševanjem se zemlja krči, temelji pa posedajo, kar povzroči napetosti v konstrukciji in to se pokaže v obliki razpok na hiši, razloži Anton Metelko in doda, da suša prizadene stavbe tako na ilovnatih kot prod­natih tleh.

Na prodnatem terenu se ob suši zniža raven podtalnice; ta se je že tako znižala zaradi intenzivnega industrijskega črpanja vode, ponekod celo za več deset metrov. Ko v produ ni več vode, ni več hidrostatičnega pritiska, prod se stisne in posede, kar povzroči enak problem kot pri hišah na ilovnatem terenu. Najhujše pa je, ko za dolgim sušnim obdobjem pridejo neurja z obilnimi padavinami, opozori sogovornik: voda namreč z vso moč­jo teče po velikih razpokah v terenu, ki jih je povzročila suša, pri čemer povzroča močno izpiranje zemljine. Posledica: posedanje objekta in razpoke.

Površinsko in globinsko utrjevanje terena

Anton Metelko je potem, ko si je natančno ogledal poškodbe na hiši Adolfa Straška, last­niku povedal, da je treba stabilizirati vse nosilne stene nepodkletenega dela hiše, skupaj 21 metrov zunanjega in notranjega nosilnega zidu. To bi dosegli s površinsko in globinsko utrditvijo temeljnih tal in s povečanjem njihove nosilnosti z injektiranjem raztezne smole. Predlagal je trinivojsko utrjevanje terena, pri čemer teren utrdijo neposredno pod temelji in še tri metre pod njimi. Da je globinska sanacija nujna, je lastnik dobro vedel – zgolj površinska sanacija (do globine enega metra), ki so jo na enem vogalu hiše opravili pred petimi leti, namreč ni zalegla, na takrat utrjenem delu hiše pa so se lani jeseni pojavile še večje razpoke.

Postopek so izvedli v dveh dneh (v enem dnevu lahko utrdijo deset do petnajst tekočih metrov temeljev), kar je Straškova zelo razveselilo, saj je prejšnja sanacija trajala skoraj 14 dni, na mestu utrjevanja temeljev pa je bilo ves ta čas vse razkopano. Tokrat mojstri niso nič razkopavali, odstraniti so morali le nekaj tlakovcev, po končanem delu pa so jih vrnili na staro mesto.

Vrtine na vsak meter

Najprej so na vsak meter nosilnega zidu naredili vrtine s premerom 2,5 centimetra – tik ob njem in rahlo pod kotom, segajo pa neposredno skozi temelje in vse do potrebne globine. Metrska razdalja med vrtinami je običajna, če gre za armiranobetonske pasovne temelje. Če je temelj kamnit, šibek in dotrajan, naredijo vrtine na pol metra, da je raztezna smola neposredno pod temelji bolj skoncentrirana in jih tako dodatno stabiliziramo, razloži Metelko. Pri utrjevanju tlakov pa naredijo eno vrtino na kvadratni meter in pol površine.

Nato v vsako vrtino vstavijo po dve upog­ljivi cevi iz posebne zlitine. Prva seže do globine enega metra, druga do globine dveh oziroma treh metrov. Vsako najprej potisnejo z roko, kolikor pač gre, globlje pa s pnevmatskim kladivom. Skoznju nato injektirajo raztezno smolo. Metelko razloži, da uporabljajo poliuretanske smole, ki močno nabreknejo (njihova prostornina se lahko v rahli zemljini poveča tudi do 30-krat), prek računalnika pa lahko uravnavajo, kako močno bo smola nabreknila in koliko časa bo tekoča oziroma kako hitro se bo strdila. Vse smole so namreč dvokomponentne – iz tovornjaka v bližini hiše gre po posebni 80-metrski cevi vsaka komponenta posebej do mešalne pištole, v kateri se zmešata. V tem trenutku se začne reakcija – reakcijski čas je od pet sekund do več minut, odvisno od tega, za kakšen teren gre. Na prodnatem z veliko prazninami, izberemo kratek reakcijski čas, da se smola čim hitreje strdi, pojasni Metelko, saj ne želimo, da bi odtekla drugam. Na trdi glini, ki je skoraj neprepustna, pa mora biti smola dlje časa tekoča, saj potrebuje več časa, da prodre v zemljino. To je velika prednost smol v primerjavi s cementnimi injekcijami, pri katerih navadno ne moremo uravnavati hitrosti strjevanja betona, doda sogovornik. Raztezne poliuretanske smole, ki se uporabljajo za konsolidacijo terena, so zelo lahke, izredno čvrste in obstojne, njihova življenjska doba je laboratorijsko ocenjena na najmanj 60 let.

Natančno merjenje z laserskimi merilniki

Injektiranje na posameznem mestu traja, vse dokler se konstrukcija ne začne dvigovati. Posedeni del hiše Adolfa Straška so dvig­nili do štiri milimetre. Da bi lahko zaznali tako majhen dvig konstrukcije, celoten postopek od prve do zadnje injekcije merijo z natančnimi laserskimi merilniki. Ko merilnik zazna dvigovanje temelja in konstrukcije, stene ali celega vogala, to pomeni, da so temeljna tla dovolj utrjena in dovolj nosilna glede na statično obremenitev z zgornje strani. Potrditev posega z lasersko meritvijo je ključnega pomena, sicer ne moreš vedeti, kdaj je teren dovolj utrjen, opozori Anton Metelko. Po končanem injektiranju so mojstri cevi le še odrezali v ravni tlaka in vrnili tlakovce na svoje mesto. Če so temelji celotnega objekta ali morda samo dela, ki se je posedel, dovolj trdni in če statika objekta to dopušča, je mogoče ob natančnem laserskem nadzoru in ob strokovni izvedbi posega dvigniti konstrukcijo do pol metra. V večini primerov pa posedeni temelj oziroma konstrukcijo dvignejo za nekaj milimetrov.

Postopek globinskega utrjevanja terena je enak, ne glede na to, ali gre za staro ali novejšo hišo, v poštev pride tudi pri novogradnjah. Metelko opaža, da je pri novograd­njah najpogostejša napaka slaba priprava terena. Hiše so dovolj močno grajene, imajo dobro narejene armiranobetonske temelje, teren pod njimi pa ni ustrezno pripravljen. Graditelji so velikokrat premalo pozorni na geotehnični del, ne tako redko se zgodi, da del hiše stoji na skali, del pa na šibki zemljini. Na skali se konstrukcija ne premika, na glini pa se poseda in to privede do loma. V tem primeru je treba še pred začetkom gradnje odstraniti šibko zemljino, narediti gramozno blazino in jo obvezno nivojsko utrditi. Sogovornik sicer ne priporoča grad­nje neposredno na skali, med temelje in skalo je priporočljivo nasuti približno 30 centimetrov gramoza, s čimer zmanjšamo možnost diferenčnega posedanja temeljev in se izognemo razpokam na stenah.

-----

Sanacija temeljev s podbetoniranjem in piloti

Izbira načina sanacije temeljev je odvisna od vzroka posedanja, sestave tal in globine, do katere je treba temelje učvrstiti. Vsi načini niso primerni za vsak objekt, zato je pomembno, da hišo in tla pod njo pred posegom pregleda geomehanik.

Pri sanaciji s podbetoniranjem na kratkih odsekih temelje odkopljejo in podkopljejo, za kar potrebujemo ob zidu vsaj dva metra prostora, praznine pa nato zalijejo s tekočo cementno mešanico z dodatki za ekspanzijo, ki ne dovoljujejo krčenja materiala. Stike med novim in starim temeljem je treba še injektirati, novega pa je treba tudi primerno povezati s starim (v stari temelj navadno izvrtajo luknje in vanje z epoksidnimi lepili vgradijo povezovalna sidra). Na stare temelje je treba nato nanesti cementni obrizg z dodatkom akrila in vgraditi vzdolžno in stremensko armaturo, temelje pa dobetonirati po namestitvi enostranskega opaža. Razpoke v obodnih nosilnih zidovih je najbolje sanirati šele, ko se prenovljeni nosilni sistem stabilizira, kar lahko traja tudi nekaj mesecev.

Pri sanaciji s piloti ob stiku zidu in tal pod kotom zvrtajo sonde do globine dveh metrov ali več, vanje pa pod tlakom injektirajo mineralno-cementno nabrekajočo maso. Vse skupaj ojačijo z vgradnjo pilotov.