Na prvem mestu je les, v vseh mogočih oblikah, naj bo to lesen parket, leseno stavbno pohištvo ali leseni oziroma furnirani pohištveni elementi. Les je tradicionalni material in nam predstavlja povezavo z naravo in domačnost. Druga je keramika, trpežen material, ki dopušča veliko svobode in možnosti uporabe. Tretji material pa so kompoziti in predelani materiali, kot so iveral, mediapan ali tehnični kamen – z njimi nadomeščamo naravne materiale, zlasti zaradi cene in zahtevnosti obdelave naravnih materialov.
Materiali v interierju vplivajo na naše počutje na vseh čustvenih ravneh. Naravni materiali so prijetni na dotik, vizualno so nam blizu, njihova temperatura se uravnava po naravnih zakonih, zvok, ki se odbija z naravne površine, je prijeten. Umetni materiali lahko posnemajo vizualne podobe in se jim včasih tudi z neverjetno natančnostjo približajo, pa vendar ne morejo na enak način zadovoljiti drugih elementov, ki jih potrebujemo za občutek miru in ugodja.
PREBERITE ŠE: KAKŠNE SO PREDNOSTI IN SLABOSTI LESENIH TALNIH OBLOG
Svetovne smernice poudarjajo slog »tihega razkošja«. Vrača se zavedanje o individualnosti uporabnika prostora, tradicija prihaja spet v ospredje, reciklaža materialov ali celo njihova predelava in uporaba na nov način z dodano vrednostjo. Zaključni gradbeni elementi, kot so talne in stenske obloge, morajo tako zagotavljati dovolj nevtralno osnovo, da se na njih lahko zgodi življenje. Pomemben je tudi ekološki vidik. Izbor materialov mora biti igra, plastenje materialov, tekstur, odtenkov, barv mora na koncu izražati posameznikov značaj, način življenja, če hočete, njegovo zgodovino.
Širok nabor materialov narekuje malo več strpnosti in časa za dobre odločitve. Vedno je treba preveriti več ponudnikov in primerjati ponudbe, včasih se plača pogledati tudi prek naših meja. Vsak posameznik pa mora tudi dobro premisliti, katere so njegove prioritete, ali mu je neki element tako pomemben, da bo zanj odštel malo (pre)več, pa potem to uravnotežil s kompromisnim izborom kakšnega drugega materiala.
Izbor materialov je preplet navad, izkušenj, financ in še česa. Moje mnenje je, naj se trajnostno izbere čim več vgradnih materialov, ki jih ne zamenjamo vsakih nekaj let. Tu moramo misliti na možnost reciklaže tudi takrat, ko prostor ne bo več v naši rabi. Druge, hitreje zamenljive elemente potem izberemo cenejše in s tem uravnotežimo svoje zmožnosti.
Smotrno je premisliti o ohranjanju masivnih elementov – ostrešje, stebri, stopnišča; talnih oblog – parket, kamen, teraco, keramika; kakršnih koli posebnih dekorativnih elementov, ki nas vrnejo v zgodovino, npr. polken, polic. Pri pohištvenih elementih je treba preveriti, kaj se da obnoviti, kaj nam lahko služi v kakšnem drugem prostoru, npr. v kleti ali pralnici. V Sloveniji je kar nekaj strokovnjakov, ki odlično prenavljajo staro pohištvo, sama se večkrat obrnem nanje.
Sklepam, da je razlog v nepoznavanju materialov na dolgi rok. Predstavljena jim je neka praktičnost takšnih materialov in možnost hitre urejenosti prostora, v smislu čistoče. Ne zavedajo pa se, da je na dolgi rok trpežnost naravnih materialov v veliki premoči, dokazano. Hrastov pod je dober tudi po več desetletjih.
Obloge in drugi materiali morajo ponujati možnost modifikacije prostora. Morajo biti nevtralni, trajnostni, trpežni, kot slikarsko platno, ki čaka na svojo končno podobo. Izjemoma pa seveda lahko izstopajo, če je to v skladu s konceptom in celostno zasnovo.
Kar največkrat opazim, je to, da posamezniki gledajo videz in funkcijo vsakega prostora posebej. Včasih niti ne opazijo, da imajo preveč prostora v stanovanju ali hiši, le drugače je treba obrniti program. Enako je z materiali, ne gledajo celote. Tudi če sta prostora nepovezana, je med njima treba vzpostaviti harmonijo, da ne dražimo in ne vznemirjamo svojih občutkov ter prehajamo skozi prostore, ne da bi bil na tem velik poudarek.
PREBERITE ŠE: KOLUMNA MATEJE TAMŠE: POLAGANJE PARKETA IN MONTAŽA STOPNIC - IN VSE SE SESTAVI
Z njimi razbijamo monotonost ali odpravimo neravnovesje v prostoru. Z umeščanjem različnih tekstur, ki se pojavljajo na tekstilu, elementih opreme, po površinah, vzbujamo občutek in željo po neposrednem dotiku in povezavi s prostorom.
Mislim, da se lahko vsaka, še tako napačna kombinacija materialov uravnovesi z dodajanjem ali odvzemanjem, morda preoblikovanjem v nekaj novega. Sama pri tem ne vidim omejitev, morda sem le precej zadržana do umetnih oblog in materialov, ki posnemajo neki drug material. Ne razumem na primer, zakaj bi si nekdo želel keramiko v videzu lesa (to je trenutno trend tudi pri visoko kakovostnih proizvajalcih keramike), pri kateri vizualno, brez dotika, res ne veš, da ni les.
Zlasti bi se morali osredotočati na njihov trajnostni vidik. Ni več nepomembno, kaj puščamo za sabo. Ali se zavedamo, kako vzdržljivi so posamezni materiali, kako se po končani uporabi lahko reciklirajo, koliko let potrebujejo za razgradnjo? Vse to je poleg cene nujno postaviti na tehtnico in razmišljati o neposrednem vplivu naših odločitev na okolje.