Zaključni materiali v bivalnih prostorih: Pomembne tako tehnične kot estetske lastnosti

Prvič zato, ker je njihovo načrtovanje skoraj nepogrešljivo hkrati z zasnovo tlorisa in načinom gradnje, v ponudbi izdelkov in storitev na trgu, ki je za laika precej neobvladljiva, je pomembno poznavanje njihovih tehničnih in funkcionalnih lastnosti, poleg tega nas bodo v stanovanju dolga leta spremljale njihove estetske lastnosti, medsebojna skladnost, usklajenost s pohištveno opremo in vpliv na počutje.

Področje materialov, ki so vgrajeni v bivalne prostore, je zelo široko, saj obsega vse od notranjih ometov, talnih, stenskih in stopniščnih oblog, notranjih vrat, okenskih polic do širokega spektra komponent za suho gradnjo, ki so nepogrešljive zlasti pri obnovi stanovanj in izvedbi mansard. Zaradi njihovega nevtralnega končnega videza jih največkrat zmotno dojemamo kot konstrukcijske elemente stavbe. Predvsem pri prenovi spretnejšim omogočajo, da nekatera dela opravijo sami.

Trendi

Vzporedno z naraščajočo trajnostno naravnanostjo pri gradnji družinskih hiš, pri kateri je v ospredju konstrukcija iz regionalno dostopnih naravnih materialov, se uveljavlja tudi izbira zaključnih materialov za notranjost, katerih predelava in izdelava imata čim manjši ogljični odtis (les, naravni kamen, ilovnati ometi). Tisti, ki se odločajo zanje, cenijo njihove senzorične lastnosti in občutek povezanosti z naravnim okoljem.

Po drugi strani smo priča čedalje večjemu naboru umetno ustvarjenih materialov, ki jim človek z novimi tehnološkimi postopki izboljšuje lastnosti (različne vrste keramike; kompozitni materiali, pri katerih so naravnim agregatom dodana sintetična veziva; vinil z večjim ali manjšim deležem PVC; epoksidne smole za talne obloge, guma). Pri njih je v ospredju tudi to, da so industrijsko pripravljeni tako, da omogočajo čim bolj preprosto vgradnjo.

Notranji ometi

Zaključnih materialov v bivalnih prostorih se tokrat lotimo pri ometih, ki se jih v primerjavi s talnimi oblogami, oblogami za mokre prostore in stenskimi oblogami – te so v sodobnih interierjih redkejše kot pred desetletji, vendar se vračajo kot dekorativni poudarki – zaradi nevtralnosti skoraj ne zavedamo. Zdijo se nam samoumevni.

Notranji omet je zaključni sloj, ki ga nanašamo na notranjo stran zidov. Tisti, ki se zaradi gradnje ali obnove doma poglobijo v to področje, se najprej srečajo z načinom izvedbe, to je ročnim ali strojnim nanašan­jem, in sestavo ometov. Ometi dodatno ščitijo zidane zidove, pokrijejo kanale za inštalacije, zakrijejo nepravilnosti in neravnine na zidovih in stropu ter poskrbijo za želeni videz. Pogosto pozabljamo na njihovo pomembno funkcijo, vpliv na bivalno ugodje, saj naj bi bila njihova sestava in debelina izbrana tako, da lahko uravnavajo zračno vlažnost v prostoru. Da s svojimi lastnostmi pripomorejo k ugodni klimi, pripisujejo zlasti glinenim ometom.

Za ročno izvedene omete, ki jih mojstri nanašajo na tradicionalni način, se uporab­ljajo maltne mešanice, ki vsebujejo vsaj 10-odstotni delež cementnega veziva, preostalo vezivo je hidrirano apno, le redko se uporablja hidravlično apno ali apneno testo. Mavčnega veziva pri ročnih ometih ni. Prednost ročno izdelanega ometa je možnost izvedbe tekstur in grobih površin. Ker se material pripravlja sproti, v mešalcu, mešanica ni zmeraj enaka, zato se lahko pojavijo manjši odkloni v trdoti. Ročno izdelani ometi so nekoliko dražji od strojno nanesenih. Ročno se lahko nanašajo tudi glineni ometi.

Pri strojnih ometih se uporablja industrijsko pripravljena maltna mešanica, ki ima deklarirane tehnične lastnosti, material je homogen. Nanašajo jih z brizganjem ob pomoči kompresijskih črpalk, zato delo poteka hitreje kot pri ročni izvedbi. V osnovi poznamo štiri vrste strojnih ometov, ki se razlikujejo po trdoti in izolativnosti: najtrši in po videzu bolj grobi so apneno-cement­ni, ki večinoma potrebujejo dodatno obdelavo; apneno-mavčni ometi so mehkejši in bolj gladkega videza, pri njih kitanje ni potrebno; poleg njih obstajajo toplotnoizolacijski strojni ometi z dodatkom izolativnih materialov in plastični ometi, v katerih cement nadomeščajo akrilna in druga veziva. Zaradi te lastnosti so slednji manj prepustni za zrak, vendar zelo gladki. Strojno je mogoče nanašati tudi glinene omete – ti so mehkejši in bolj občutljivi na udarce, kot smo že zapisali, pa dobro uravnavajo klimo v prostoru. Strojne omete vedno nanašajo dvakrat, s šobo jih brizgajo najprej v vodoravnih, po sušenju pa še v navpičnih linijah.

Suhomontažne plošče

Prednosti suhomontažne gradnje, ki ima zelo širok spekter uporabe, so hitra in natančna montaža ter sorazmerno čisto gradbišče; pravilno izbrane komponente izpolnjujejo zahteve glede požarne, zvočne in toplotne izolacije ter zaščite pred vlago. Večina suhomontažnih sistemov je sestav­ljena iz podkonstrukcije (kovinske, lahko pa tudi lesene), plošč (mavčnovlaknenih, mavčnokartonskih ali cementnih) in pritrditvenega materiala. Na voljo je več vrst plošč, od standardih, impregniranih za mokre prostore do protipožarnih.

Najpogosteje se uporabljajo za predelne stene, spuščene strope in stenske obloge, ki omogočajo skrite razvode inštalacij, akustične pregrade, izolacijske ravnine in izdelavo oboda mansardnih stanovanj.

Mavčnokartonske plošče – Pri njih je jed­ro plošče iz mavca, naravnega gradbenega materiala, ki uravnava klimo v prostoru (vpija odvečno vlago v prostoru in jo oddaja, ko je zrak suh), prepušča paro, zagotavlja zvočno, toplotno in požarno zaščito, je nevtralnega vonja in brez strupenih snovi. Na voljo so osnovne različice ter vlagoodporne in protipožarne plošče v različnih dimenzijah.

Mavčnovlaknene plošče – Poleg mavca vsebujejo steklena vlakna, celulozo, dodatke za odpornost proti vlagi, površina na licu plošče je zelo gladka in bolj odporna proti poškodbam kot mavčnokartonska. Dimenzijsko so zelo stabilne, zelo pogosto se uporabljajo pri gradnji montažnih hiš kot obloga na notranji strani in na zunanjih stenah.

Cementne plošče – Njihova uporaba (uporabimo jih lahko kot mavčnokartonske plošče) je priporočljiva v zelo vlažnih prostorih, saj tudi pod vplivom vode ne spremenijo ne oblike ne trdnosti, poleg tega so odporne proti pojavu plesni in dobro prepuščajo paro.

Če se navežemo na prejšnje poglavje o ometih, je eden preprostejših načinov uporabe suhomontažnih plošč izvedba t. i. suhih ometov, ki nadomeščajo ročno ali strojno izvedene omete. Pri tem se lahko plošče lepijo neposredno na površino (brez podkonstrukcije), s čimer dobimo gladke in čiste stene. Pogosto se uporabljajo za pokritje neravnin na masivnih zidovih.

Kot stenske obloge se suhomontažne plošče uporabljajo za izboljšanje zvočne in toplotne izolacije masivnih sten. Votli del med oblogo in masivno steno, v katerega je lahko nameščena dodatna izolacija, se uporabi tudi za napeljavo instalacij.

Montažne predelne stene so namenjene za čisto in hitro pregrajevanje prostorov. Glede na izbrane zvočne, toplotne in ognje­odporne lastnosti so uporabne v vseh vrstah stavb. Z njihovo majhno težo se precej zmanjšuje obremenitev objekta, votli prostor v steni pa služi za napeljavo vseh vrst instalacij. Izvedene so lahko z enojno ali dvojno podkonstrukcijo ter enojno ali dvojno oblogo na vsaki strani.

Za izdelavo mansarde se uporabljajo predvsem mavčne plošče, pred tem je seveda potrebna pravilna izolacija ostrešja po predpisanih korakih. Mavčne plošče so ognjevarne (za večjo požarno zaščito jih lahko namestimo v dveh slojih), za kopalnico pa izberemo takšne, ki so tudi vlagoodporne.

Suhomontažna gradnja z mavčnokartonskimi in podobnimi ploščami je primerna tudi za izvedbo kopalnic ter inštalacijskih niš za vodovodno napeljavo, vgradnjo pod­ometnega splakovalnika itd. Za ta namen se uporabljajo posebne vodoodporne plošče ali plošče iz polistirenske pene, ki zdržijo velike obremenitve, predvsem pa ne vpijajo in ne prepuščajo vode.