Grmovnice, ki pozimi krasijo z rdečimi plodovi

Bodika ali božje drevce – Ilex aquifolium

Privlačni usnjati in sijoči listi z močno bodičastim listnim robom ter rdeče jagode so razlog, da vejice bodike ravno v prazničnih časih že od nekdaj krasijo naše domove. Vrsta Ilex aquifolium je na naših vrtovih najbolj razširjena. Starejši primerki, ki jih opazimo ob hišah, so bili velikokrat prineseni iz narave z izkopom ali pa so jih s semeni zanesle ptice. Raste v hrastovih in bukovih gozdovih in je zaščitena.

Grm doseže do štiri metre, vendar raste počasi. Drobni belo-rumeni cvetovi, združeni v kobulasto socvetje, se pojavijo maja in razveseljujejo čebele. Pozno poleti in jeseni se iz njih razvijejo živo rdeči plodovi. A le pri ženskih rastlinah. Če želimo plodove, potrebujemo žensko rastlino in v bližini še moško za oprašitev.

Žlahtnitelji seveda tudi tukaj niso stali križem rok, tako da danes v drevesnicah dobimo žlahtne sorte, ki se med seboj razlikujejo po načinu rasti, barvi listov in spolu. Najbolj priljubljena je sorta ženske rastline Ilex x meserveae 'Blue Princess' s temno zelenimi listi in rdečimi plodovi.

Bodika je glede tal in lege nezahtevna. Na sončnih legah bo oblikovala več plodov. Na vrtu lahko raste samostojno ali v družbi drugih grmovnic. Z njo lahko ustvarimo tudi težko prehodno živo mejo. Ker raste dokaj počasi, jo nemalokrat zasledimo tudi v večjih loncih. Jagode, ki v skupinah visijo z vej, pticam ne gredo ravno v slast, za človeka pa so, tako kot listi in lubje, strupene.

Bodeča lobodika bo dobro uspevala v vseh vrstah tal, le odcedna morajo biti. Foto: Kanphotoss/Shutterstock

Bodeča lobodika – Ruscus aculeatus

Rastlina spominja na bodiko ne samo po imenu, ampak tudi po videzu in vlogi vejic v prazničnem času. Najdemo jo avtohtono v gozdovih Krasa, Istre, Primorja. Ker je bila včasih njena raba zelo intenzivna, uporabljali so jo za izdelavo metel, čiščenje dimnika in vence, je danes zaščitena. Meter visok in meter širok grm, z močno razvejanimi pokončnimi poganjki, je poseben tudi zato, ker so listi pravzaprav sploščeni poganjki (filokladiji). Filokladij nosi en majhen suhokožnat list, v zalistju katerega se marca pojavita drobna zelenkasta cvetova. Iz cvetov se jeseni razvijejo rdeče jagode.

Bodeča lobodika bo dobro uspevala v vseh vrstah tal, le odcedna morajo biti. Ustreza ji tako sonce kot senca. Raste kot samostojen grm ali v skupini. Obrezujemo jo po potrebi.

Ognjeni trn. Foto: Jerneja Jošar 

Navadni ognjeni trn – Pyracantha coccinea

Že ime ognjeni trn nakazuje na dve lastno­sti tega do štiri metre visokega grma. Podolgovatim jajčastim temno zelenim listom z nazobčanim listnim robom delajo družbo kar 1,5 cm dolgi trni. Ogenj pa ponazarjajo oranžni ali rdeči pol centimetra veliki plodovi, združeni v gosta soplodja, nanizana po celotni rastlini. Razvijejo se pozno poleti iz socvetij, ki jih sestavljajo nežni drobni beli cvetovi. Ti so sicer za nas dokaj neopaz­ni, a čebelam in drugim žuželkam nadvse privlačni. S plodovi pa se pozimi sladkajo ptice. Tudi za človeka so užitni, iz njih lahko pripravimo marmelado, omako, sirupe.

Ta nezahtevna grmovnica, ki bo uspevala v navadnih vrtnih tleh, tako na soncu kot v senci, dobro prenaša sušo in mraz. Uporabna je kot samostojen grm, kot gosta, zaradi trnja popolnoma neprehodna živa meja ali zastor neprivlačnega zidu. Zelo dobro prenaša rez, tako da jo obrezujemo kadarkoli in po potrebi. Sorte se med seboj razlikujejo po višini in barvi plodov, ki je lahko oranžna ali rdeča.

Panešplja zraste v širino dva metra. Obrezujemo jo po želji. Foto: Peter Turner Photography/Shutterstock

Panešplja – Cotoneaster

Panešplja je zaradi svojih prevešajočih se dolgih in gostih poganjkov cenjena zlasti kot pokrovna rastlina. Dobro raste v vseh vrstah tal, na soncu in v senci, odporna je proti suši in mrazu. Majhni ovalno jajčasti temno zeleni listi rastejo po steblu drug nasproti drugega. Pri polegli panešplji (Cotoneaster horizontalis) se obdržijo na rast­lini le izjemoma. Ta vrsta zraste v višino do enega metra in v širino dva metra. Lahko jo sadimo kot pokrovno rastlino za brežine, v korita ali kot grmovnico. Pri prizemljiki (Cotoneaater dammeri) se listi obdržijo tudi čez zimo, zato je še bolj priljubljena za za­krivanje manj lepih delov vrta, večje brežine. V višino zraste le 30 cm, v širino pa do dva metra.

Drobnih belih ali svetlo rožnatih cvetov spomladi skorajda ne bi opazili, če ne bi okoli rastlin slišali brenčanja čebel. Pozno poleti ali jeseni se razvijejo drobne rdeče jagode, ki ostanejo na rastlini vso zimo, če jih le ne pojedo ptiči. Panešpljo obrezujemo sproti po potrebi. Pri starejših rastlinah vsako leto izrežemo del starih poganjkov, da jih sproti pomlajujemo.

Zelenka je skorajda nenadomestljiva v jesensko-zimskih zasaditvah cvetličnih loncev in korit. Foto: Jerneja Jošar

Zelenka – Gaultheria procumbens

Le do 15 cm visoka in do 30 cm široka zimzelena trajnica je privlačna zaradi poleti cvetočih belih ali nežno rožnatih visečih čašastih cvetov, rdečih plodov, ki se razvijejo iz njih jeseni, in temno zelenih bleščečih listov, ki se pozimi obarvajo rdečkasto in vijoličasto. Zelenka potrebuje za dobro rast kisla in vlažna tla. Listi bodo ostali lepi, če ji bomo zagotovili senčno ali vsaj delno senčno lego.

Najbolj iskana in priljubljena postane konec jeseni, ko poletne enoletnice v cvetličnih posodah in koritih zamenjamo z jesensko-zimskimi lepoticami. Poleg tega, da je nepogrešljiva v cvetličnih loncih, jo lahko posadimo kot podrast okrasnim grmovnicam in jagodičju, ki uspeva prav tako v kisli zemlji. Denimo pod azaleje, rododendrone in ameriške borovnice.

Rdeči plodovi ostanejo na rastlini vso zimo, saj se jih ptice izogibajo. V sušnih obdobjih jo zalivamo tudi pozimi. Obrezujemo le poganjke, ki so poškodovani in stari z odmrlim listjem.

Poleg okrasne vrednosti se zelenka ponaša tudi z zdravilnimi lastnostmi. Iz listja pridobljeno olje se uporablja proti bolečinam v mišicah. Eterično olje iz listov se zaradi vonja in terapevtskih lastnosti (pomirja, deluje protimikrobno) uporablja v kozmetiki.