Vrtne cvetlice naših babic

Binkoštni nagelj

Zacveti v začetku junija, zato so tej vrsti nageljčka nadeli ime binkoštni, po cerkvenem prazniku v tem času. Njegov vonj me še zdaj spominja na dni, ko so se bližale šolske počitnice. Botanično je to Dianthus gratianopolitanus, trajnica, poznamo pa kar nekaj sort. Cvetovi so beli, rožnati, skoraj rdeči, enojni ali polnjeni. Nageljni s polnimi cvetovi, beli in rožnati, so krasili obrobke gred že na babičinem vrtu in pozneje tudi na maminem. Mama jih je posadila ob vrsto ribeza, da so pokrili gola tla pod grmički in čarobno zaključili rob grede.

Ta rožica resnično ni zahtevna. Le včasih ji malo ponagaja zima in spodnji del blazinasto rastočih gostih stebel s suličastimi sivo zelenimi listi zaradi mokre in hladne prsti porjavi. Ta del odrežemo in nagelj raste naprej. Na sončni legi lepše in obilneje cveti.

Dalije

Dalije ne preživijo zime na prostem, pa vendar se vsakoletno spomladansko sajen­je in jesensko izkopavanje koreninskih gomoljev več kot obrestuje. Nekoč so bile na vrtovih stalnica, predvsem lesen plot podeželskega gartlca oziroma v Prekmurju ogračeka vedno krasile. Rumene, rdeče, oranžne so bile in bolj nizke, čokate rasti. Kot otroku so mi bile všeč. Potem pa so izginile z naših vrtov.

PREBERITE ŠE: KOLUMNA JERNEJE JOŠAR: DALIJE – PONOVNO ODKRITA LJUBEZEN

Zdaj se, bolj pompozno, vračajo. Skrom­nejše sorte z enostavnimi cvetovi so nadomestile sorte z brezmejnim razkošjem. Od nizke rasti pa do meter in pol visoke se delijo na skupine po obliki cvetov. Naj jih nekaj naštejem: dekorativne, kroglaste, pajkaste, krožnikaste dalije, katerih cvetovi dosežejo 20 cm …

Koreninske gomolje sadimo na prosto šele maja, saj mladi poganjki ne prenesejo nizkih temperatur. Namenimo jim sončno lego in odcedna humozna tla. Visokim naredimo oporo. Odlično se obnesejo tudi v velikih loncih. V suši jih zalivamo. Odcvetele cvetove sproti odstranjujemo, da zagotovimo nadaljnje cvetenje. Po prvi slani koreninske gomolje previdno izkopljemo, posušimo in shranimo do pomladi v slami, žaganju v temnem in hladnem prostoru.

Potonike

Tudi potonike, tiste s prelepimi ogromnimi cvetovi, opojno dišeče, me spominjajo na otroštvo. Pri babici in dedku so rasle tam ob vodnjaku v družbi španskega bezga in snežne kepe. Tudi te so zadnja leta spet postale moderne. Paeonia lactifolia je ta lepotica z velikanskimi cvetovi, medtem ko je pri nas v kraških gozdovi doma Paeonia officinalis. Obe spadata k zelnatim potonikam, trajnicam, poznamo pa še lesnato potoniko in nešteto križancev.

PREBERITE ŠE: POTONIKE: CVETLICE, KI SO PREPLAVILE SOCIALNA OMREŽJA IN VRTOVE

Potrebujejo dobro odcedna tla, saj so sočnati mladi poganjki zelo občutljivi. Tudi kompost ob sajenju in pozneje ne bo odveč. Cvetijo bolje na soncu kot v senci. Ni odveč opora za čas, ko so v najbujnejšem razcvetu. Meni zelo ljube so opore, spletene iz vrbovih vej. Ko sadimo sadike, pazimo, da jih ne posadimo globlje, kot so rasle v loncu. Če nam potem še dolgo ne cvetijo, smo jih posadili pregloboko. Med cvetenjem dodajamo kompost in redno odstranjujemo odcvetele cvetove. Staro listje prejšnjega leta lahko odstranimo šele na pomlad.

Cinije in astre

Medtem ko so dalije v družbi lilij, šeboja, nageljnov, ostrožnikov, plamenk, zajčkov krasile leseno ograjo gartlca, so med zelen­javo rasli ognjič in žametnice, nad njih pa se dvigovali prelepi barvasti cvetovi cinij in aster. Kakšna dvojica! Vsako leto smo jih posejali, malo pa so se tudi same.

Enoletnice, ki hitro rastejo, naredijo morje cvetov in v istem letu tudi zaključijo svoje poslanstvo s tvorbo semena, so več kot dobrodošle na vrtu med zelenjavo. Privab­ljajo opraševalce in naravne sovražnike škodljivcev, naredijo zelenjavne grede privlačnejše tudi za oko, da ne omenjam, da iz njih lahko naredimo čudovite šopke. Pravzaprav ne potrebujejo ničesar. Le na začetku, ko jih posejemo, setev redno zalivamo in pazimo, da ne pridejo zraven polži.

Maslenice

Od nekdaj mi je bilo všeč njihovo drugo ime enodnevne lilije, ki zelo dobro opiše rastlino. Cvet je podoben cvetu lilije in je odprt le en dan. Rastlina tako neutrudno oblikuje dolga cvetna stebla z mnogimi popki, da sploh ne opazimo, da je posamezen cvet lep samo en dan. Maslenice, ki so trajnice (Hemerocallis), cvetijo od junija do septembra.

Pri babici in dedku je maslenica rasla zadaj za hišo in vsako leto je je bilo več. A tam ni bila nikomur v napoto in pogled na oranž­no polje v vetru kimajočih cvetov je bil prekrasen. Tako z lahkoto se razmnožuje, da je že smešno. Če bi jo radi komu podarili, le vile v roke in izkopljite korenike, kolikor jih želite. In brez skrbi, že isto leto se ne bo več poznalo, da ste kje kaj izkopali. No, v nekaterih primerih to ni dobro. Kot denimo pri meni, ko se jih na delu vrta, kjer naj bi bila še ena zelenjavna gredica, nikakor nisem mogla znebiti. Znova in znova so vsako pomlad odgnali dolgi prevešajoči se suličasti listi. Kaj sem naredila? Poskušala sem razumeti in sem na tistem mestu oblikovala gredico z maslenicami. K tej »navadni«, najbolj pogosti z oranžnimi cvetovi, sem posadila še šest drugih sort. Ja, ogromno sort obstaja v vseh barvah in odtenkih razen v modri. Tudi dvobarvni cvetovi niso redkost. Zdaj nestrpno čakam, da letos prvič zacvetijo. In mimogrede, popki in cvetovi so užitni in so v azijski kuhinji stalnica. Dobro uspevajo tako na soncu kot v delni senci in tudi malo manj odcedna tla jih ne motijo.