O pomenu boba v prehrani ljudi na ozemlju naših dežel pričajo seznami dajatev iz cerkvenih urbarjev od srednjega veka naprej. Bob ima veliko beljakovin širšega spektra kot fižol (spomnimo, da je ta v Evropo iz Južne Amerike prišel šele sredi 16. stoletja, k nam pa še sto let pozneje), suhega je mogoče hraniti dalj časa, dolga leta ohrani kal­jivost, prideluje se tudi v hladnejših krajih. Je pa posušeno zrnje trdo in ga je treba zelo dolgo kuhati, da se zmehča. Od tod rek, da je vse kot bob ob steno, in še vrsta ljudskih modrosti. V naših deželah so kuhali predvsem suhega, posušeno zrnje pa tudi mleli v moko, ki so jo dodajali krušni.

V nasprotju s prišlekom fižolom je bob (Vicia faba) stročnica našega dela sveta. Kot ena prvih kulturnih rastlin se je iz svoje prvotne domovine, današnjega Afganistana in Irana, razširil po vsem Sredozemlju, proti vzhodu pa čez Indijo do Kitajske. V Evropi se je pridelava v manjših količinah uveljavila do Britanije in Nemčije in se udomačila po vsem svetu. Bob je kulinarično najbolj zastopan v deželah vzhodnega Sredozem­lja in Bližnjega vzhoda, kjer pripravljajo jedi predvsem iz suhega zrnja. Celo zmes za falafle je bila sprva iz boba, v množični pripravi ga je šele pozneje nadomestila čičerka, ki je cenejša. V naši bližnji soseščini (Istri, Dalmaciji, Italiji) pa se največkrat uživa kot sočivje – njegovi mladi stroki imajo zelo drugačen okus kot fižol. Tam so doma tudi debeloplodne sorte boba, z večjimi zrni in stroki, medtem ko so bile slovenske avtohtone (bilo jih je veliko, a so se v glavnem izgubile) drobnoplodne. Takšne se danes pridelujejo bolj za živalsko krmo, debeloplodne pa za mlado stročje in zamrznjeno sveže zrnje.

PREBERITE ŠE: Med čakanjem, da se tla osušijo, sejmo v lončke

V svetovnem merilu je pridelava boba zelo upadla v 60. letih, ko jo je prizadela parazitska zajedavka korenin (pojalnik), pojavile so se virusne bolezni, žlahtnjenje novih sort z izboljšanimi lastnostmi pa je bilo slabo razvito. In še en razlog je, da se je pridelava drastično zmanjšala: na Kitajskem, kamor so industrijsko pridobljena dušikova mineralna gnojila prišla z zaostankom, so pred tem bob na velikanskih površinah sejali kot podorino (zeleno gnojenje), saj je znano, da se na koreninah stročnic veže zelo veliko dušika, pri bobu kar 500 kilogramov na hektar. V zadnjem desetletju pridelava spet raste.

Zelo bogat spekter beljakovin

Bob velja za laže prebavljivo stročnico kot fižol in zaradi sestave beljakovin je zelo primeren za ljudi, ki ne uživajo mesa. Obstaja pa dedna bolezen, ki se po latinskem imenu za bob imenuje favizem, pri kateri oboleli ne smejo uživati boba oz. lupine njegovega semena. Njihovi eritrociti namreč nimajo encima glukoza-6-fosfat dehidrogenaza, ki razgrajuje enega izmed taninov v lupini, strupenega za krvničke. Bolezen je večinoma izražena pri moških, pogostejša pa je Sredozemlju in južni Aziji.

!!galerija!!

Posevek boba ste gotovo že videli, če se rad potepate po Sredozemlju. Na pomlad ste bili očarani nad grozdiči cvetov, ki po obliki in razporeditvi malo spominjajo na akacijo, posebno če so povsem beli. Listi so sestav­ljeni iz parnega števila jajčastih ploskev, močno steblo je v prerezu kvadratno in votlo, korenine pa lahko v rahlih tleh prodrejo tudi dva metra globoko, a glavnina jih je vseeno v 25-centimetrski gornji plasti. Novejše sorte boba večinoma cvetijo belo, starejše imajo bel cvet s črno piko, poznamo pa tudi rdeče, rumeno in vijoličasto cvetoče. Pozneje se sorte razlikujejo po dolžini strokov ter velikosti in barvi semen. Sorte, pri katerih so sveža semena bela, so trše, tiste z zelenimi pa mehkejše in zato primernejše za zamrzovanje svežega zrnja.

PREBERITE ŠE: Zgodnje setve in presajanje vrtnin: Pohitimo z rastlinami kratkega dne 

Po vzniku prenese tudi temperature pod ničlo

Če želimo bob pridelati na vrtu ali njivi, je najpomembnejše, da ga na prosto posejemo dovolj zgodaj, od začetka do konca marca. Je namreč mrzloljubna stročnica, kali že pri 5 do 6 stopinjah Celzija, po vzniku pa prenese tudi mraz do –7 stopinj. Slovenski kmetijski strokovnjaki predlagajo za Primorsko celo setev od oktobra naprej, za osrednjo Slovenijo z nizkimi zimskimi temperaturami pa novembrsko v pozimi prazne rastlinjake, ki dajo za cel mesec zgodnejši pridelek. Lahko pa poskusimo tudi s setvijo konec julija, ko z gredic že poberemo prve vrtnine. Pri tej je priporočljivo vršičkanje (ščipanje vrhov), ki pospeši dozorevanje strokov.

Dušik na koreninah stročnic
Stročnice uvrščamo v botanično družino metuljnic, ki spadajo med izboljševalke zemlje. Na njihovih koreninah namreč živijo posebne nitrifikacijske bakterije, ki so sposobne dušik iz zraka vezati v rastlini dostopno obliko, nekaj pa ga za njimi vedno ostane v tleh tudi za sosednje ali naslednje rastline. Če želimo, da čim več teh gomoljčkastih dušikovih tvorb (nodulov) obogati prst, nadzemne dele stročnic pokosimo ali porežemo s škarjami. Dušik se v tla sprosti šele, ko noduli niso več aktivni.

Če želimo spomladi zasnovati zgodnji posevek boba, je priporočljivo, da sadike vzgojimo v lončkih, a jim moramo nameniti neogrevan prostor. Lahko začnemo že februarja, marca pa jih potem posadimo na prosto. Veliko možnosti je namreč, da marčne setve ne bodo mogoče zaradi snežne odeje ali razmočene zemlje. Bob gojimo v vrstah, v katerih je seme po 15 cm narazen, vrste pa zasnujemo v smeri vetra 70 cm vsaksebi. To bo namreč zmanjšalo možnost napada čokoladne plesni, glivične bolezni, ki jo spodbujata vlaga in toplota. Lahko pa ga posejemo v kupčke in mu naredimo oporo. Le na to pazimo, da bo med njimi dovolj zračno.

V vrtu ga gojimo na drugi poljini, to je na delu, ki smo ga s hlevskim gnojem gnojili lani, lahko pa tla pred setvijo obogatimo z dvema kilogramoma komposta. Ko rastline vzklijejo, lahko gredo pokrijemo s travo ali slamo, če zastirke ne uporabimo, pa večje rastline okopavamo in ogrinjamo. Bob predvsem ne sme trpeti pomanjkanja vode med cvetenjem. Rastlinam najbolj prija temperatura med 15 in 20 stopinjami, ko je top­leje, se v strokih nastavi manj semen, nad 25 stopinjami pa začnejo cvetovi odpadati. Poleg teh dveh razlogov se čim zgodnejša setev izplača tudi, da se izognemo čokoladni plesni, fižolovi udrti pegavosti in črnim fižolovim ušem.

Mlade bobove stroke obiramo sproti, za sveže zrnje takrat, ko se na stroku že zarisujejo zrna, za suh bob pa moramo konec julija rastline oz. stroke pustiti, da se na gredi posušijo.

PREBERITE ŠE: Stročnice: Najbolje uspevajo ob ohrovtu 

Pridelava boba v rastlinjakih

Raziskovalci s katedre za agronomijo na ljubljanski biotehniški fakulteti so pod vodstvom dr. Nine Kacjan Maršić in dr. Ane Slatnar raziskali, kako bi se v osrednji Sloveniji obnesla pridelava boba v zimsko-spomladanskem obdobju – in to v rastlinjakih. Zakaj v rastlinjakih, če gre za kulturo, ki prenese precej mraza? Zato, pravijo, ker je pozimi veliko rastlinjakov praznih, saj jih lastniki uporabljajo le za pridelavo plodovk; ker s setvijo boba popestrimo kolobar, ki je v rastlinjakih zelo omejen, in ker z njim obogatimo zemljo. V preskusih so bob posejali novembra in polovico posevka prekrili z agrokopreno.

Prve vznikle rastline so na nepokritih tleh opazili v prvi polovici januarja. Ugotovili so, da so temperaturne razlike med nepokritim in pokritim posevkom, ki so v povprečju znašale 2 stopinji Celzija, do marca izrazito vplivale na višino in bujnost rastlin, pozneje pa ne več. Pri eni od poskusnih sort se je razlika na koncu poznala tudi pri pridelku (boljši na pokriti polovici), pri drugi sorti pa ni imela nobenega vpliva. S pridelavo v rastlinjaku je bil pridelek za mesec dni zgodnejši kot na prostem: prvo pobiranje so opravili maja, drugo v začetku junija, konec junija pa so pustili, da so se stroki na rastlinah boba posušili.