Priprava gredic
Priprava gredic za setev semena in sajenje sadik je pomembno opravilo pred začetkom nove vrtnarske sezone ali pozneje, ko že poberemo prve vrtnine. Pomembno je, da so gredice rahle, očiščene plevelov in preskrbljene z zalogo hranilnih snovi za rastline. Klasični način pomladanskega prekopavanja z vilami in drobljenja grudic čedalje pogosteje nadomešča zgolj rahljanje z vilami tam, kjer je bila zemlja vse leto, tudi čez zimo, prekrita z zastirko, ki preprečuje zbijanje tal. Če gredice jeseni niso bile pognojene s hlevskim gnojem, jih spomladi obogatimo s kompostom ali kupljenimi organskimi gnojili. Od opisanega se nekoliko razlikuje
priprava gredic povsem na novo.
Okopavanje, rahljanje
Med rastno sezono imata plitvo okopavanje (z motiko) ali rahljanje (s tri- ali večzobim ročnim rahljalnikom) zemlje okoli vrtnin zelo velik pomen. Z njim poskrbimo za zračnost tal in boljše zadrževanje vode v njih, kar rastlinam omogoča boljši sprejem hranil. Rastline se na
okopavanje tal hitro odzovejo z bujnejšo rastjo. Da bi jih lahko okopavali, pa sta potrebna sejanje v vrstice in dovolj velika razdalja med rastlinami. Med okopavanjem in rahljanjem tudi populimo morebitni plevel.
Organska gnojila
V vrtovih je priporočljiva uporaba naravnih, organskih gnojil, ki tla rahljajo in z vsebnostjo razpadlih organskih snovi povečujejo količino humusa. Priporočljiva organska gnojila so odležani (ne svež) hlevski gnoj z ekoloških kmetij, domači
kompost, vkopana zastirka ali rastline za zeleno gnojenje (npr. detelje idr.), ki jih vkopljemo v tla. Vsa organska gnojila se razkrajajo s pomočjo mikroorganizmov v tleh. To poteka počasi, čez vso sezono, pri hlevskem gnoju celo tri leta, zato se hranila iz tal ne spirajo. Kupljena organska gnojila so večinoma izsušena (v peletih) ali v obliki komposta. Za vrtnine ne kupujmo organskih gnojil za okrasne rastline, saj niso preverjeno neoporečna.
Mineralna gnojila
Mineralna gnojila so pridobljena v industrijskem postopku, so lahko topna, rastlinska hranila iz njih se ne sproščajo tako postopoma kot pri organskih gnojilih. Če prekoračimo priporočene količine, se spirajo v podtalnico. V vrtu jih uporabljamo le izjemoma, saj ne prispevajo k ohranitvi kakovostne strukture zemlje. Uporabimo jih, če analiza zemlje pokaže pomanjkanje katerega izmed hranil. Pri mineralnih gnojilih je vedno navedena vsebnost osnovnih rastlinskih hranil (N - dušik, K - kalij, P - fosfor) in mikrohranil. To so bodisi kemični elementi ali spojine.
Dognojevanje
S tem izrazom označujemo dodajanje gnojil med rastno sezono. Če gnojimo z organskimi gnojili, je
dognojevanje je na vrtu le redko potrebno, saj se hranila iz njih sproščajo postopoma. Zastoj v rasti med sezono je največkrat posledica ekstremnih temperatur, suše in drugih stresov. Če že, bolj »lačne« vrtnine, kot so plodovke (paradižnik, jajčevci, paprike …) in kapusnice, na vrtu dognojujemo s tekočim gnojilom (prevrelka, brozga), v katerem smo namakali gabez ali koprive, ali kupljenim tekočim gnojilom iz morskih alg.
Kolobar
Drug izraz za vrtni
kolobar je vrstenje vrtnin. Temelji na tem, da pride na isto gredico vrtnina šele čez nekaj let. Za vrtove zadošča trileten kolobar. Pri njem rastline glede na potrebe po hranilih razdelimo v tri skupine, vsako leto pa s hlevskih gnojem pognojimo le tretjino vrta, tako da pride isti del na vrsto vsako tretje leto. Na pravkar gnojeni del sadimo najpožrešnejše vrtnine (kapusnice, plodovke), na lani gnojene manj zahtevne (korenovke, por), najskromnejše (stročnice, čebula, česen) pa na tretji, dve leti nepognojeni del. Kolobar ni pomemben le zaradi količine hranil, temveč tudi zato, da se izognemo škodljivcem in povzročiteljem bolezni, ki lahko ostanejo na gredicah.
Greben
Z grebeni se na vrtu najpogosteje srečamo pri krompirju, ko rastline v vrstah okopljemo in spodnji del osipamo. Tla tako prerahljamo, uničimo plevel, zadržimo vlago v tleh in preprečimo, da bi gomolji pokukali iz zemlje in pozeleneli. Nekatere rastline pa sadimo na že pripravljene grebene, predvsem tiste, ki so zelo občutljive na zastajanje vode v tleh in na koreninske bolezni, saj je v grebene nasuta prst rahla in bolj prepustna. Na grebene pogosto sadimo
jagode in maline. Grebene lahko pokrijemo z zastirko.
Zastirka
Zastirka je plast organskega materiala, s katero prekrijemo gredice oz. tla okoli vrtnin. Najpogosteje je iz sena, slame, ostankov vrtnin, okrasnih trajnic, populjenega plevela, ki še ne semeni, drobnejših olistanih vejic ali zdrobljenega vejevja. Zastirka za polovico zmanjša izhlapevanje, prepreči zbijanje tal in varuje talne mikroorganizme, od katerih je odvisna rodovitnost zemlje.
Redčenje
V zelenjavnem vrtu pomeni redčenje puljenje pregosto posejanih vrtnin. Najpogosteje redčimo
korenček in druge sejane korenovke. V slovenskih vrtovih je pogosto tudi redčenje spomladi posejane solate. Rastlinice solate, ki jih pri redčenju čim bolj previdno izpulimo, lahko kot sadike posadimo drugam ali pa jih pojemo kot berivko. Pri vseh rastlinah je pomembno, da posevek redčimo, ko je suh, v nasprotnem primeru bomo pospešili prenašanje glivičnih bolezni.
