Odprta vrata: Prva počitniška hiška 
po vzoru pastirskih bajt

Hišica naše gostiteljice na Zelenem robu je leta 1959 zrasla kot prva počitniška bajta na Veliki planini, narejena po načrtu arhitekta Vlasta Kopača. Lani je zaradi dotrajanosti doživela temeljito prenovo, vendar so bile pri njej ohranjene vse značilnosti zaščitene planšarske arhitekture.

Izvirne pastirske »bajte« – izraz je uveljav­ljen v tradicionalnem poimenovanju za tamkajšnje koče – na Veliki planini so leta 1945 požgali Nemci, v petdesetih letih pa je kljub pritiskom, da bi zgradili velike skupne zadružne hleve, Kopaču, enemu najboljših poznavalcev narodopisne arhitekturne dediščine, uspelo v sodelovanju s kamniško občino uveljaviti zamisel varstvenega režima, po katerem se je morala vsa arhitektura, tudi zunanjost počitniških zaselkov, zgledovati po pastirski.

»Moj dedek in Vlasto Kopač sta veliko prevandrala skupaj po kamniških gorah in dedek je prišel na misel, da bi si na Planini postavil kočo. Arhitekt je zanjo naredil načrt po zasnovi planšarskih bajt, in takoj ko je bila zgrajena, je postala velik bum. V naslednjih letih jeVlasto Kopač po občinskem naročilu pripravil šest ali sedem izpeljank, ki so se razlikovale po velikosti in namembnosti objektov,« pripoveduje Marina Dermastia. Spomni se, kako je kot otrok s starimi starši hodila v sosednje zaselke in spoznavala pastirje in planšarice. Zlasti med slednjimi je bilo veliko mojstrskih rokodelk, katerih okrašeni izdelki in gospodinjska oprava imajo še danes pomembno mesto v njihovi hišici. Kmalu je v bližini njihove zrasla tudi arhitektova koča, znamenita po tem, da je velik del notranje oprave ročno izdelal sam – »ko je prihajal k nam, je imel ves čas v rokah kakšno rezljanje« –, v njej pa je bila tudi bogata zbirka pastirskih predmetov, ki jih je več desetletij zbiral po tej in okoliških planinah.

»Pri naši bajti je razpoznavna bazična zasnova pastirskih postojank. Zanjo je bil značilen osrednji del, pastirjevo bivališče, zgrajeno iz brun, ki ga je z vseh strani razen s sprednje obdajala lopa za živino, vse skupaj pa je prekrivala nizko segajoča streha iz lesenih skodel. Z enakimi deščicami so prekrite tudi stene in pročelje,« nam je ob čaju v izbi razlagala gostiteljica. Danes v mansardo, kjer je enoten spalni prostor, vodijo kar stopnice iz tega, osrednjega dela, nekdaj pa so bile v obodni lopi na zadnjem delu bajte, ki je bila precej neizkoriščena. Po obnovi se v tem delu po vsej širini razprostira kuhin­ja, iz katere se gre na eni strani v majhne sanitarije. »Medtem ko smo včasih na planini raje pogreli kaj od doma prinesenega, mi je zdaj kuhanje v veselje. Električna črpalka poskrbi, da skozi pipo priteče voda, in predali iz smrekovine imajo sodobna vodila, ki omogočajo samodejno zapiranje ...« Skozi desno stransko lopo so po obnovi speljali vhod v izbo, tako da zaprta sprednja vrata omogočajo več prostora, na levi pa je shramba.

Kakor se rado zgodi pri obnovah, so tudi pri njih rekli: zamenjati le, kar je zares potrebno. Mislili so, da bo ostalo pri strešnih skodlah in stranskih lopah, potem pa se je izkazalo, da je problematičen predvsem del pod tlemi. Dobetonirali so temelje, obnovili talne grede in posodobili rezervoar za kap­nico. Če bi odpovedala črpalka, bi še danes prišli do štirne skozi pokrov pod mizo, ki je skrit pod preprogo. Ti posegi so jih nemara pripeljali do odločitve o zamenjavi notran­jih opažev – po novem z izolacijo – predvsem zaradi temačnosti.

»Luženi opaž in temna oprema sta posrkala toliko svetlobe, da smo po novem kljub odločitvi za svetlo smrekovino in kljub majhnemu povečanju okenc morda celo pretiravali z lučmi. Poleg svetlosti se nam zdi najbolj gosposka pridobitev elektrika, ki jo dajeta dva sončna 
panela na sprednjem napušču. Prej smo imeli za razsvetljavo lučke na plinsko napel­javo iz jeklenke, zato se nikoli nismo počutili čisto brez skrbi,« pripoveduje gostiteljica. Za ves gradbeni del obnove in napeljave je poskrbel mojster Franc Potočnik iz Stranj, ki je tudi preskodlal streho. Nekdanje macesnove so zamenjale smrekove skodle, ki jih še vedno izdelujejo skodlarji v okolici Kamnika. Menda krajše bohinjske skodle, kakršne so nekateri že uporabili pri obnovi na Veliki planini, v tukajšnjem podnebju ne zdržijo dolgo, izvemo.

Toplo svetlo gnezdece

K prenovi notranjosti so Dermastievi pritegnili arhitektko, družinsko prijateljico Dunjo Šutanovac. Poleg že omenjenih sprememb v notranji razporeditvi jim je predlagala, da iz spodnjega dela ustvarijo »toplo gnezdece« z uporabo enotnega svetlega lesa za tla, opaže in pohištvo. Za slednje so izbrali lično, trojno lepljeno smreko, ki se ne krivi. Iz nje je mizar Jože Volovšek iz Črne pri Kamniku izdelal tako široko ležišče s skritimi predali, stopnice v mansardo, knjižne police, omarice in široko klop vzdolž vse stene, ki omogoča različne oblike počitka. In vsaj še na eno pridobitev v »novi bajti« ne sme pozabiti, pravi gostiteljica. Francoska litoželezna peč sicer ni videti nič posebnega, vendar v slabe pol ure dodobra segreje izbo, tako da potem odprejo vrata tudi v kuhinjo in loputo v mansardo, medtem ko si za veliko mizo, ki so jo zaradi mamine navezanosti ohranili še od prejšnje garniture, izmišljajo družabne igre.