Jugošik svetila: Nove zgodbe pozabljenih kosov

Zgodba njenih Jugošik svetil je nastajala postopoma. Ko je ob prenovi svojega doma iskala svetila, je našla nekaj jugoslovanskih iz druge roke in ugotovila, da bi lahko v prenovljenem stanovanju predstavljala zanimiv poudarek. Prva svetila ji je pomagal obnoviti električar, pozneje se je vsega naučila sama, tako da je lahko počasi začela ustvarjati svoje kose.

Zakaj prav upcikliranje oz. ponovna uporaba?

Za stare predmete pogosto rečemo, da imajo dušo in verjamem, da jo imajo tudi svetila. Bila so priča mnogim zgodbam, velikokrat pa v nas prebudijo tudi spomine, npr. na babičino kuhinjo, kjer je vedno dišalo. Zato se mi zdi, da s ponovno uporabo ne le koristimo našemu planetu, ampak tudi v svoj dom lahko vnesemo delček spominov iz otroštva, kar se mi zdi izjemnega pomena.

Foto Arhiv Nina Savič

Kako poteka proces izdelave takšnega svetila?

Postala sem pozorna na stara svetila in ugotovila, da jih je zelo veliko. Skoraj vedno se ob prenovi svetila zavrže, običajno s prepričanjem, saj se ne bodo podala v prenovljen interier. To se mi zdi res škoda. Razumem pa, če ima lestenec počeno steklo, da razmišljamo, da takšen ni več uporaben. Sama tudi pri takšnih svetilih najdem veliko uporabnih delov. Stare stvari imajo zanimive detajle, ki me navdihujejo in jih želim v svojem delu izpostaviti. Tudi zato ne obnavljam kosov v celoti, ampak vedno iščem nekaj - obliko, barvo, material, ki ga želim z novim svetilom poudariti.

Kako pridete do svetil iz tovarn nekdanje Jugoslavije? Jih je veliko na slovenskih podstrešjih?

Pred približno tremi leti sem na socialnem omrežju našla oglas, ki je ponujal zbirko okrog 200, morda celo 300 luči. Odločila sem se, da jih odkupim. Vse, od najbolj do najmanj zanimive. To je bila res nora ideja. Od tega nakupa imam še vedno veliko svetil. Marsikdo me tudi pokliče in mi prinese svoja svetila, ker jim jih je škoda vreči na odpad in me s tem podprejo. Veliko ljudi me tudi kontaktira za odkup, vendar trenutno te opcije še ne ponujam, morda v prihodnosti. Nekajkrat pa so naročniki prišli tudi s svojimi stekli ali svetili in me prosili, naj iz njih naredim nekaj lepega za njihov dom.

Svetloba, ki jo oddajajo svetila, je zaradi stekel bolj topla Foto Arhiv Nina Savič

Opazila sem, da svetila poimenujete. Kako dobijo ime?

Svetila rada poimenujem po osebah, ki jih poznam sama ali pa moji naročniki oz. po osebah, ki so luči imele prej in so mi jih podarile. Je pa res, da število svetil hitro narašča in je vsem težko poiskati imena. Zato sem si v antikvariatu kupila leksikon imen, v katerem poiščem navdih zanje. Od januarja tudi z razširjeno ekipo pripravljamo zgodbe in vizualizacije, za katere najdemo ime in pripadajoče svetilo, ki osvetli zgodbo naše junakinje. Do zdaj smo pripravili zgodbo o Ireni in Maji, ki ju lahko preberete na spletni strani.

Si ob nastajanju/ upcikliranju posameznega svetila predstavljate, v kakšnem prostoru bi si želeli, da služi svojemu namenu?

Ob nastajanju sem predvsem pozorna na skladnost, kaj poudariti, kaj združiti, kaj odvzeti. Pri nekaterih je tudi izziv, kako jih čisto tehnično povezati, kako obesiti steklo, s čim ga pritrditi. Začela sem razvijati tudi lastne sestavne dele in detajle, kar mi omogoča, da svetila z dodatki poenotim. Zaenkrat imam rešitev za dva tipa visečih svetil in stenska svetila, za katere sem prejela tudi testno poročilo inštituta SIQ, ki zagotavlja skladnost z varnostnimi standardi za izdelavo svetil. Na to sem še posebej ponosna, saj sporoča, da lahko tudi ponovno uporabljena svetila vidimo enakovredna novim svetilom na trgu, kar je zelo trajnosten korak.

Foto Danica Sretenović

Ali ste svoje delo razširili tudi na omarice in stole? Tudi iz teh najbrž lahko nastanejo kakovostne zgodbe z novo podobo?

Ja, z omaricami sem pravzaprav začela in jih poimenovala po svojih babicah in dedkih. Za omarico Frančiška sem tudi napisala zgodbo, ki je na pol resnična, na pol bežen spomin. Omarice zaenkrat izdelujem samo po naročilu, vendar je kar težko najti mizarja, ki bi si vzel čas samo za en unikaten kos.

S kakšnimi željami pridejo do vas naročniki? So to že izbrana svetila iz vaše ponudbe ali želijo nasvet, kaj bi sodilo v njihove domove?

Različno, nekateri pogledajo svetila na spletni strani, vendar je v spletnem butiku predstavljen samo manjši del tistega, kar imam v studiu. Je pa dovolj, da nekako razberemo smer, v katero bi šli z izborom. Zelo cenijo nasvet in tudi meni je izbiranje, kaj točno bo sodilo v nek prostor, v velik užitek. To naredimo v studiu kar na podlagi fotografij, v primeru večjih naročil pa se oglasim tudi na lokaciji. Luči ponavadi pridejo na vrsto na koncu, hkrati pa so pika na i, tako da je res pomembno, kaj izberemo. Glede na njihove želje in prostor predlagam stekla in kako bi jih umestila, nato pa pripravim ponudbo. Luči izdelam v roku enega mesecu, odvisno od tega, ali je treba kakšen del naročiti.

Ali trenutno pripravljate kaj novega, posebnega?

Letos si želim ponovno vzpostaviti pop-up trgovino – dan odprtih vrat. Z veseljem bi se lotila prenove kakšnega stanovanja ali kavarne. Trenutno zaključujem prenovo poslovnih prostorov, v katerih smo poleg reorganizacije, manjše rušitve in menjave inštalacij izdelali tudi svetilo in dekorativno stekleno steno iz ostružkov, glavnega proizvodnega odpadka podjetja, za katerega koordiniram prenovo. Tudi to je smer, ki me zelo zanima – kako proizvodne ostanke pretvarjati v estetske in trajnostne izdelke ali pa celo materiale.