Prvi korak k samostojnosti

Je pa pri nas kaos še večji kot drugod, saj imamo tri otroke in eno samo otroško sobo. Na prvi pogled se torej zdi, da nam hudo primanjkuje prostora. In morda se to zdi tudi meni, ko se starejša dva ravsata in bi ju z veseljem poslala vsakega v svojo sobo. Njim pa je všeč, da so čimbolj na kupu in da je direndaj čim večji. In ko postane soba za igro pretesna, se v otroško sobo spremeni kar vsa naša hiša. Potem z vseh strani odmeva od kričanja in na obiskovalca na vsakem vogalu lahko skoči kak mali vreščač. Občutka osamljenosti, kot ga poznajo otroci, ki živijo v hišah z veliko sobami in malo otroki, pri nas ni.

Če kot izkušena mama lahko delim nasvete drugim, potem bi rekla, da so pri načrtovanju otroške sobe zares pomembne tri stvari. Imeti mora dovolj prostora, kamor lahko pospravimo igrače, imeti mora dovolj veliko »delovno površino«, se pravi prostor, kjer se otroci lahko igrajo, in biti mora varna – ne sme biti ostrih robov, nevarnih tečajev, v katere se lahko zataknejo prsti, v njej ne sme biti previsokih površin, s katerih lahko padejo, in podobno. Igrače pri nas pospravljamo v škatle in predale na policah in pod posteljo. »Delovna površina« ni ravno največja, taka je pač naravna danost, zato pa je toliko bolj zasedena. Kar zadeva varnost, sem postavila zelo ostra pravila. Salti na jogijih se ne bodo končali na urgenci, saj niso dovoljeni, če pa bi kak predrznež kršil pravilo, bi zadel ob nenevarne zaobljene robove. Prepovedani so tudi skoki z mize in loputanje z vrati.

Luksuzne stvari se v otroški sobi zagotovo ne bodo obnesle, ker otroci ne bodo znali paziti nanje. Priporočam, da kupujete opremo po zmerni ceni, drugače vas bo zelo bolelo pri srcu, ko boste gledali dragoceno pohištvo, polno prask, s flomastri »poslikano« posteljnino in tako naprej. Zelo priporočljivo je tudi, da ima soba pisalno mizo, kjer lahko rišejo in ustvarjajo. In seveda mora imeti ustrezno število udobnih ležišč. Če je otrok veliko, soba pa samo ena, tako kot pri nas, so zagotovo najboljša rešitev pogradi. Pa še otroci jih obožujejo. Mi jih še nimamo, a jih bomo nekega dne verjetno nabavili. Druga oprema naj bo prepuščena otrokom – svojo sobo bodo zagotovo uredili tako, da jim bo všeč. Na policah se bo denimo znašla razstava plišastih igrač ali zbirka avtomobilčkov ali mojstrske konstrukcije iz lego kock. Dve stvari, ki po mojem mnenju v otroško sobo ne sodita, sta televizor in računalnik. Preveč sta mamljiva in otroke mimogrede posrkata v svoj svet, v odklop namesto v svobodno in kreativno igro.

Še nekaj je zelo pomembno. Iz otroške sobe je treba redno odnašati stvari, ki jih otroci ne uporabljajo več. V naših časih smo imeli še obvladljivo število igrač, dandanes pa postajata količina igrač in tudi njihova velikost neobvladljivi. Mimogrede se zgodi, da ogromne plastične kuhinje za male kuharice in traktorji na nožni pogon za mlade traktoriste zasedejo ves prostor, ki ga imate na voljo, zato se jih je treba znebiti takoj, ko postanejo nezanimivi.

Seveda pri naši družini vemo, da je otroška soba, ki trenutno nosi to ime, bolj začasna rešitev. Starejša bosta svoja kotička najverjetneje dobila v pritličju hiše, kjer imamo še nekaj neurejenih prostorov. Kajti lastno sobo je, vsaj v puberteti, vseeno pomembno imeti. Lastna soba je prvi korak k samostojnosti.

Delo in dom, 25. avgust 2010