Kateri ogrevalni sistem izbrati - nasveti energetskega strokovnjaka

Kateri ogrevalni sistemi so v Sloveniji dovoljeni? Se predpisi razlikujejo, ko gre za zamen­javo ogrevalnega sistema ali stanovanjske novogradnje?

Po energetskem zakonu so tako za novogradnje kot rekonstrukcije (obnove, pri katerih je potrebno gradbeno dovoljenje) dovoljeni nizkotemperaturni ogrevalni sistemi. Pri teh je temperatura vode za ogrevanje omejena na 55 stopinj Celzija. Tako za rekonstrukcije kot zamenjave zaradi dotrajanosti naprave je prepovedana vgradnja kotlov na kurilno olje in plin. Pri plinu je dovoljena izjema, ko ni možnosti za drugačen ogrevalni sistem, kar pa mora utemeljiti projektant.

Za obstoječe ogrevalne sisteme načeloma ni omejitev. Lahko pa njihovo rabo prepove dimnikar, ki z meritvami dimnih plinov ugotovi njihovo neprimernost.

Predpisi glede uporabe energije se zaostrujejo, z zelenim prehodom lahko pričakujemo hitre spremembe tudi v prihodnje, poleg tega so to pogosto vroče politične teme, povezane s populizmi in dezinformacijami. Kje lahko dobimo prave in uporabne informacije o zahtevah glede ogrevanja?

Energetsko svetovalna mreža Ensvet v okviru Eko sklada bi morala imeti ključne in kakovostne informacije. Za načrtovanje konkretnih rešitev pa so pravi naslov projektanti strojnih inštalacij. Dobra pot do njih je izbira na podlagi referenc, sicer pa imamo na spletni strani Inženirske zbornice Slovenije seznam projektantov. Pogosto ponudi projektiranje tudi izvajalec, kar pa odsvetujem, saj tu informacije niso več neodvisne.

Ogrevanje v hiši si navadno uredimo za 20 ali več let. Kateri ogrevalni sistemi bodo v prihodnjem obdobju najbolj sprejemljivi?

Prihodnost vidim zgolj v domačih obnov­ljivih virih energije. To so: sončno sevanje, toplota okolice, ki jo s toplotnimi črpalkami dvignemo na višjo temperaturno raven; lesna biomasa; v nekaj letih pričakujem sintetični plin iz obnovljivih virov, biometan. Poleg tega je zelo primerna toplota iz daljinskega ogrevanja na lesno biomaso ali odpadna toplota iz industrijskih procesov. Sicer pa bi bilo smiselno v tistih delih Slovenije, ki imajo veliko sončnih dni, del strešne površine izkoristiti za sprejemnike sončne energije za ogrevanje sanitarne vode.

V EU je pričakovati splošno prepoved fosilnih goriv za ogrevanje stanovanj okvirno od leta 2035 do 2040, zato svetujem čimprejšnji prehod na ustreznejši vir.

S toploto iz daljinskega ogrevanja na lesno biomaso ali iz industrijskih procesov se v mnogih slovenskih občinah gospodinjstva že ogrevajo. Cene toplote (določa jih lokalna skupnost) se po občinah zelo razlikujejo in niso vedno korektne. V občinah, kjer se že dolgo ogrevajo na odpadno toploto iz industrijskih procesov (npr. Velenje), se je ob prehodu na tržno ceno pokazalo, da so mnogi toploto tratili z odpiranjem oken, zaradi nizke cene pa tudi niso imeli interesa za izolacijo stavb – zdaj je velik izziv spremeniti miselnost, navade in učinkovitost stavb.

Prisluhnite podkastu z energetskim svetovalcem iz našega arhiva

Največ negotovosti o načinu ogrevanja se najbrž poraja ljudem, ki jih čaka zamenjava ogrevanja zaradi dotrajanosti. Kako do racionalne in finančno sprejemljive odločitve?

Za mnoge, ki imajo lastno streho, sta rešitev sončna elektrarna in toplotna črpalka. Naložba v toplotno črpalko (TČ) ni tako visoka, kot se zdi. Vrhunske toplotne črpalke so res nekoliko dražje, srednji razred TČ zrak/voda pa je dokaj dostopen, dobimo jih za 5000 evrov. Gre za preprostejše TČ, ki izhajajo iz klimatskih naprav, morda malo slabše delujejo v hudem mrazu, a so večinoma primerne.

Za ljudi, ki se sprašujejo, kdaj je smiseln prehod s kurilnega olja na TČ, je pravi odgovor: včeraj. Kdor pomisli, da v dveh ali treh letih plača več za kurilno olje, kot bi stala TČ, in da bi se mu naložba v TČ in sončno elektrarno ob spodbudi Eko sklada povrnila prej kot v petih letih, jo takoj naroči. Seveda pa se TČ ne kupuje po katalogu. Projektant strojnih inštalacij mora načrtovati celoten ogrevalni sistem, določiti pravi tip in moč TČ, monter pa jo mora dobaviti in montirati.

V gospodinjstvih, ki se ogrevajo z dotrajanim biomasnim ali predelanim kotlom, je primerna rešitev sodobni kotel na biomaso – z dvojnim zgorevanjem in hranilnikom toplote. Subvencija Eko sklada za takšen ogrevalni sistem nanese vsaj 30 odstotkov naložbe, za socialo ogrožene lastnike ali solastnike stavb, ki so potrebne energijske prenove, pa celo 100 odstotkov. Morda bo ob zamenjavi biomasnega kotla potrebna tudi sanacija dimnika – o tem presodi dimnikar.

Kje je primerno ogrevanje na biomaso? Kaj je ključno ob zamenjavi kotla?

Ogrevanje na biomaso je zelo primerno za stavbe na podeželju, zlasti če imajo lastniki svoj gozd. Najpogostejši energent so drva. Bistveno je, da uporabljajo kotle na lesno bio­maso z dvojnim zgorevanjem in prigrajenim hranilnikom toplote. Pri dvojnem zgorevanju primarni zrak omogoča zgorevanje drv, sekundarni pa zgorevanje dimnih plinov, v katerih so še nezgoreli produkti. Medtem ko pri takšnem kotlu iz dimnika izstopata le ogljikov dioksid in vodna para, so za stare kotle značilne velike emisije praš­nih delcev in nezgorelih plinov. Eko sklad ima na svoji spletni strani (https://www.ekosklad.si) seznam skoraj 350 naprav, ki izpolnjujejo kriterije za subvencijo, in navaja pri vsaki potrebno prostornino hranilnika toplote. Če trgovec s certifikati dokaže, da merilom ustreza tudi kotel, ki ga ni na seznamu, je kupec zanj prav tako upravičen do subvencije.

Pri katerih ogrevalnih sistemih je še obvezna vgradnja hranilnika toplote?

Hranilnik toplote je obvezen pri vseh kotlih na drva in pri mnogih na sekance ali pelete. Bil je priporočljiv tudi pri TČ zrak/voda starejšega tipa, ki so lahko delovale le s polno močjo (ON/OFF), ker je bilo z njim vklopov manj.

Ali obstoječi cevni sistem in ogrevala dovolj ogrejejo starejšo hišo, v kateri po zamenjavi vgradimo nizkotemperaturni sistem, pri katerem ima ogrevna voda le 55 stopinj Celzija?

Stari sistemi so bili za tretjino predimenzio­nirani, saj so bili predvideni za 16-urno, ne 24-urno delovanje in preračunani na najnižjo zunanjo temperaturo. Za Ljubljano je bila denimo računska temperatura –19 °C (zdaj –13 °C). Poleg tega so mnoge starejše stavbe zdaj izolirane in imajo novo stavbno pohištvo.

Številna gospodinjstva se ogrevajo na plin, ki je bil v mnogih občinah celo prednostni energetski vir. Ima takšno ogrevanje še kakšno prihodnost, glede na to, da je za novogradnje in rekonstrukcije prepovedano?

Zemeljski plin je najbolj prijazen fosilni energent: zaradi preproste uporabe in regulacije, majhnosti kotla, za katerega ne potrebujemo kurilnice, ne potrebujemo hranilnika toplote, nizke investicije in najčistejšega zgorevanja v primerjavi z drugimi fosilnimi energenti (v izpustih ni žveplovih oksidov in prahu). Kljub prednostim pa ima zastarela plinska tehnologija (pred uvedbo kondenzacijskih kotlov) tudi slabosti: ker prihaja zgorevalni zrak iz prostora, v katerem stoji kotel, obstaja nevarnost, da bi ob okvari v prostor uhajal ogljikov monoksid (obvezna vgradnja detektorjev), poleg tega ne izrablja toplote zgorevalnih plinov.

Pri plinu je težava, ker je iz uvoza. Uvoz iz Rusije je prekinjen, plin od drugod pa je drag. Zato je sprejeta prepoved projektiranja in vgradnje plinskih kotlov.

Kaj čaka lastnike stanovanj v večstanovanjskih stavbah, ki imajo etažno plinsko ogrevanje? S čim ga bodo lahko zamenjali?

Zdi se mi verjetno, da bo čez nekaj let namesto zemeljskega plina v ceveh biometan. Potrošniki ne bodo občutili razlike, razen morda v ceni, naprav po spremembi ne bo treba prilagajati. Le tisti redki, ki se ogrevajo na butan/propan, bodo morali zamenjati gorilno šobo.

V čem se razlikujejo načini ogrevanja na elektriko? Kateri so najbolj potratni in kateri so prepovedani?

Elektrika je drag in dragocen energent, zato je ni primerno uporabljati za direktno ogrevanje po Joulovem principu, pri katerem je toplota odvisna neposredno od električne energije, ki teče skozi upor in ga ogreva. Pravilnik o učinkoviti rabi energije (PURES 3) posredno prepoveduje električne radiatorje, električno talno ogrevanje, IR-panele in podobne grelne naprave v potratnih stavbah, tj. tistih, ki porabijo več kot 12 kWh toplote na kvadratni meter na leto. Seveda pa tisti, ki v nasprotju z zakonom vgrajujejo električno ogrevanje in uporabljajo elektriko za ogrevanje, niso narodni junaki kot Robin Hood, temveč goljufajo same sebe, saj plačujejo drago ogrevanje.

Prej naštete oblike električnega ogrevanja so dovoljene le v zelo učinkovitih stavbah, ki imajo lastno sončno elektrarno. Do 12 kWh toplote na kvadratni meter na leto porabijo le učinkovitejše pasivne hiše. V takšnih tudi odsvetujem katero koli drugo ogrevanje razen IR-panela ali električnega radiatorja. Zaradi prevelike toplotne akumulativnosti estriha je neprimerno tudi talno ogrevanje, TČ pa v ničenergijskih hišah verjetno niso stroškovno učinkovite zaradi zelo majhne porabe toplotne energije. Morda pa bodo za te hiše ponujeni kompaktni generatorji, ki bodo združevali TČ za ogrevanje, prezračevanje z vračanjem odpadne toplote in segrevanje sanitarne vode.

V nasprotju s prej naštetimi ogrevali, ki izkoriščajo Joulov princip, pa so dovoljeni in priporočeni ogrevalni sistemi, pri katerih je elektrika zgolj pomožni energent, kot so TČ, klimatske naprave, biomasni kotli in podobno.

Lahko natančneje poveste, za kakšne stavbe je primerno cevno talno ogrevanje?

Ploskovno ogrevanje (poleg talnega po­znamo tudi stropno in stensko cevno ogrevanje) je primerno za vse stavbe, ki imajo toplotne izgube med približno 25 in 100 W/m², torej za srednje učinkovite. Za bolj potratne ni primerno zaradi omejitve temperature tal, za učinkovitejše pa ne zaradi velike toplotne akumulacije.

Energetski svetovalci lastnikom hiš polagate na srce, naj si omislijo pomožni ogrevalni sistem …

Pomožni ogrevalni sistem je lahko gašperček, štedilnik na drva ali sobni kamin, ki ima urejen dimnik in dovod zgorevalnega zraka ter deluje brez elektrike (za primer morebitne daljše okvare električnega omrežja ob naravnih nesrečah).