Večstanovanjske stavbe: Nujne so celovite prenove

Energijske sanacije se v zadnjih letih zdijo zgodba o uspehu. Kljub temu pa ste do obnov večstanovanjskih objektov, ki vključujejo zgolj menjavo stavbnega pohištva in izvedbo toplot­noizolativnega ovoja, kritični. Zakaj?

Slovensko gradbeništvo je preživelo nekaj res groznih let, videli smo padce gradbenih baronov in njihovih podjetij, še pred tem zgodbe o izkoriščanju in neplačanih delavcih iz republik nekdanje skupne države. V celotni sliki so bile energijske sanacije edina pozitivna zgodba. Potekale so brez afer in goljufij (očitno so posamezni posegi premajhni, da bi se zanje zanimale velike ribe). Intenzivnost prenov se kljub krizi ni pretirano zmanjšala in marsikatero podjetje se je obdržalo nad vodo prav z obnavljanjem fasad. Rezultati energijskih prenov so merljivi in pozitivni, kar je v današnjih časih še posebno pomembno.

Nobenega dvoma ni, da je treba vsako stavbo, starejšo od dvajset let, energijsko sanirati, da zmanjšamo porabo energije in vpliv stavbe na okolje. To je naša odgovornost do prostora, v katerem živimo, ter do časa in ljudi, ki prihajajo za nami. In četudi se zdi, da se v zadnjih letih energijske sanacije objektov pri nas izvajajo množično, močno zaostajamo za hitrostjo prenove v zahodni Evropi. Pri tem je treba vedeti, da se prenove ne začnejo in končajo z novimi fasadami. Starejši objekti imajo kup drugih problemov, ki jih nove fasade ne rešijo, kvečjemu zakrijejo. Ob odločitvi za energijsko sanacijo je zato nujno razmisliti, ali bi bilo smiselno izvesti še kakšno drugo obliko prenove. Glede tega ni enotnih odgovorov, analizirati je treba vsako stavbo posebej in si pri vsaki zastaviti povsem preprosta vprašanja. Ali so na fasadi vidne konstrukcijske razpoke? Ali so skupni prostori in hodniki zatohli? Ali je stanovanje dovolj zračno in osvetljeno? Ali smo zadovoljni z bivalnim ugodjem? Vse našteto je mogoče odpraviti oziroma bistveno izboljšati s pravilno načrtovano prenovo.

Govorite o celovitih prenovah?

Seveda. Energijske prenove je treba razširiti tudi na statične, funkcionalne, tehnične, prostorske, higienske in preostale prenove, ki morajo kakovost starih objektov približati ravni, kakršno pričakujemo od novih objektov. Ko gre za večstanovanjske stavbe, se moramo pogovarjati o protipotresni obnovi, izboljšanju požarne varnosti, ureditvi skupnih prostorov, vgradnji dvigala, če ga blok nima, zvočni izolaciji med stanovanji in skupnimi prostori, menjavi stavbnega pohištva, v posebnih primerih celo povečanju obstoječih stanovanj. Cilj prenove obstoječih stavb mora biti ob izboljšanju energetske bilance tudi dvig njihove celotne bivalne in gradbene kakovosti, sicer bomo iste objekte spet obnavljali že čez deset ali petnajst let. Pravi trenutek za izvedbo teh prenov je ravno pred izdelavo nove fasade oziroma med deli na fasadi, pozneje marsičesa ni več mogoče narediti, saj bi morali posegati v pravkar nameščeno toplotno izolacijo.

Pred nami je desetletje prenov blokov iz druge polovice petdesetih in prve polovice šestdesetih let. Kakšne so značilnosti teh stavb?

Govorimo o obdobju, ko še ni bila obvez­na protipotresna gradnja – prvi takšni predpisi so bili sprejeti šele leta 1963, po velikem skopskem potresu. Stanovanja so skromna, majhna, tudi z majhnim številom sob. Ker so skoraj vse stene nosilne, so izrazito neflek­sibilna. Zvočne izolacije med njimi skoraj ni. Okna so komaj zadostna, balkoni minimalni, namenjeni prej kadilcem kot resnejši uporabi balkona kot zunanjega prostora. In seveda, stavbe so popolnoma neizolirane. Gre za resnično nekakovostno gradnjo, morda dno naše gradbene industrije, saj je ta pred vojno dosegala boljše standarde, od druge polovice šestdesetih pa se je kakovost gradnje začela spet dvigati.

Vaš biro je v okviru lanskega Baumitovega natečaja Bivanju dajemo nov obraz pripravil idejni predlog celovite prenove večstanovanjskega objekta, zgrajenega prav v tem obdobju. Katere od prej omenjenih rešitev ste vključili in zakaj?

Z idejnim projektom prenove bloka na Prulah smo želeli izdelati vzorčni primer zelo ambiciozne celovite prenove, ki vključuje tudi razširitev in povišanje obstoječega bloka. Gre za podolgovat blok, ki je tipičen predstavnik tistega časa, z vsemi prej opisanimi značilnostmi. Idejni projekt predvideva energijsko in protipotresno sanacijo. Na zadnji strani so dodana tri dvigala (ob vsako stopnišče eno), ki jih prej ni bilo. A najpomembnejše so razširitve obstoječih stanovanj. Na sprednji in zadnji strani se objektu prizida nov, dobra dva metra širok volumen, ki predstavlja povečanje vseh obstoječih stanovanj. Vsak lastnik stanovanja se sam odloči, ali bo razširjeno površino uporabljal kot dodaten notranji prostor, kot ložo, ali kot zunanjo teraso. Poleg dodatne površine torej stanovanja pridobijo tudi nekaj fleksibilnosti in se lahko spreminjajo glede na trenutne potrebe in življenjske okoliščine.

Sprva je bila mišljena zidana (betonska) prizidava, ta rešitev bi bila tudi najcenejša, a smo med načrtovanjem ugotovili, da bi bila montažna sovprežna jekleno-lesena konstrukcija vendarle boljša rešitev: gradnja je hitrejša, tišja, bolj čista, stanovalci pa bi lahko skoraj ves čas nemoteno uporabljali svoja stanovanja.

Nova statična trdnost objekta, ki jo dosežemo s prizidavo, omogoča postavitev dveh novih (montažnih) etaž na vrhu objekta. To je zelo pomemben del celotne zgodbe. Vedeti moramo, da 60 etažnih lastnikov pomeni 60 različnih zgodb, 60 različnih življenjskih situacij, zato je nemogoče pričakovati, da se bodo poenotili glede ene ideje. Ti dve novi etaži potrebujemo, da naredimo celotno idejo prenove čim bolj privlačno za stanovalce, predvsem pa finančno sprejemljivo. S prodajo teh stanovanj lahko pokrijemo stroške celotnega projekta! Razširitev obstoječih stanovanj bi bila za njihove lastnike brezplačna. Šele nadzidava bloka, ki se na prvi pogled zdi komu utopična, torej naredi celoten projekt realen.

Ampak govorimo o koreniti spremembi zunanje podobe objekta, ki jo je zasnoval neki arhitekt. Kaj pa avtorske pravice?

Ko gre za blok na Prulah, lahko povem, da mi do danes ni uspelo odkriti njegovega avtorja, najdemo pa identične bloke po vsej Ljubljani. Očitno gre za zelo uspešen model, dobro prilagojen zahtevam tedanjega časa.

Moralna odgovornost arhitekta sicer je, da prenovo načrtuje skrajno previdno in spoštljivo do obstoječega objekta. Intuitivno vrednotenje objekta kot lepega ali grdega tukaj ni dovolj, vsak objekt je že sam po sebi pomnik tehnologije gradnje, arhitekture in družbenih odnosov nekega obdobja, tudi če ga označimo za grdega. Kot tak tudi pripada celotni družbi, je del naše skupne kulturne in tehniške dediščine, zato je njegovo varovanje celo širše od zgolj spoštovanja volje avtorja objekta. A le, če to narekuje njegova kakovost.

Ali projekt prenove načenja tudi kakšne urbanistične teme?

Projekt sledi zapovedi sodobnega urbanizma, ki pravi, da se mora ob večanju prebivalstva mesto najprej širiti navznoter, torej zapolnjevati obstoječe prazne prostore, šele potem navzven, torej graditi nova naselja na robu mesta. Prednosti takšnega pristopa so očitne – ohranjajo se kmetijske ali naravne površine zunaj mesta, ni potrebna gradnja nove komunalne in prometne infrastrukture, zmanjšujejo se dnevne migracije z obrobja mesta v središče. Prenova z razširitvijo kaže, da ob zgoščevanju mesta navznoter ne smemo preprosto zapolniti praznih površin, torej parkov, igrišč in trgov med bloki, ampak moramo najprej povečati zmogljivosti obstoječih objektov. Kakovost »socialističnih« stanovanjskih naselij je nedvomno prav obsežen odprt prostor med bloki, s katerim je bilo centralnoplansko gospodarstvo naravnost radodarno. Kot vidimo pri novih naseljih zadnjih dvajsetih let, tržna ekonomija tega ne zmore. Kriminal bi bil zdaj pozidati te površine, četudi zaradi prej omenjene doktrine zgoščevanja mesta navznoter. Veliko manj problematično je nova stanovanja iskati v nadzidavah obstoječih stavb.

Razširitev obstoječih stanovanj je smiselna tudi z demografskega vidika. Po uradnih statistikah iz leta 2012 v Sloveniji kar četrtina ljudi živi v prenaseljenih stanovanjih. To so stanovanja, ki niso premajhna zgolj po površini, ampak tudi po številu sob glede na število ljudi, ki živijo v njih. Saj poznate situac­ije, otroci v pozni puberteti, ki si še vedno delijo sobo, in starši, ki spijo na razteg­ljivem kavču v dnevni sobi.

Pri takšnih celovitih prenovah je pričakovati veliko zapletov, mar ne?

Pri prenovah, ki niso zgolj celovite – jaz jih imenujem celovite prenove z dodatkom –, trčimo ob tri velike ovire. Prva je ta, da je potrebno 100-odstotno soglasje etažnih lastnikov, če želimo nadzidati objekt. Druga ovira, s katero se srečujemo v Prulah, a je značilna za vse v tistem obdobju grajene bloke, je ta, da etažni lastniki niso tudi lastniki parcele okrog bloka. Parcela je običajno občinska in občina je ne more niti ne sme kar podariti etažnim lastnikom. Ta problem že rešuje zakon o vpisu etažne lastnine, so pa postopki dolgotrajni. Tretja ovira je toga zakonodaja, ki takšnih celovitih prenov ne predvideva. Če želimo pridobiti gradbeno dovoljenje za razširitev objekta, mora projekt enakovredno obravnavati celotno stavbo, tudi njen obstoječi del. Dokazati moramo, da bo tudi stari del stavbe usklajen z vsemi veljavnimi standardi. Če omenim zgolj eno konkretno težavo: obstoječo stavbo s 60 stanovanji želimo nadzidati z devetimi novimi stanovanji. Pravilnik določa, da mora biti za vsako stanovanje na voljo 1,5 parkirnega mesta, vendar to ne velja samo za nova stanovanja, ampak tudi za 60 obstoječih. Torej moramo zanje poiskati 90 parkirnih mest, ki jih do zdaj sploh ni imela. Takšne določbe blokirajo kakršne koli večje posege v obstoječi stanovanjski fond. Upam samo, da se država s spremembo zakonodaje ne bo zganila šele, ko se bodo začeli prvi bloki podirati.

Ali je mogoče kaj ukreniti glede zakonodaje?

Spremeniti jo je treba! Pred približno letom dni sem bodočim koalicijskim strankam pisal o nujnostih celovitih prenov objektov in te so postale del besedila koalicijske pogodbe. Politika je torej v nasprotju s prepričanji pripravljena poslušati argumente in jim vsaj do neke mere tudi slediti. Žal tega dela svojega ustanovnega akta vlada ne uresničuje. Takšne osebne akcije pa ne morejo veliko spremeniti. Za resnejše delovanje je bila ustanovljena civilna iniciativa za celovite prenove večstanovanjskih stavb, v kateri smo združeni Studio Krištof, Kombinat arhitekti in iPOP, Inštitut za politike prostora. Dela je še ogromno, a priložnost spremeniti stvari na bolje je tukaj in ne smemo je zamuditi.