Bolj toplo za manjše stroške

Jadranka Purgaj živi v stanovanju s tremi zunanjimi stenami. Vsako zimo je imela radiatorje odprte do konca, pa termometer nikoli ni pokazal več kot 19 stopinj Celzija. Že dan potem, ko so začeli zunanje stene oblagati s toplotno izolacijo, pa je bilo v stanovanju prijetno toplo, pove: »Termostatski ventil je nastavljen na 3, torej na 20 stopinj Celzija, radia tor je skoraj ves dan mrzel, a je v stanovanju kljub temu toplo, kar pomeni, da toplota nič več ne uhaja skozi stene, ki so zdaj toplotno izolirane.« Še topleje bo, ko bosta z možem zamenjala okna, ki so po njenih besedah že močno dotrajana, a si novih za zdaj ne moreta privoščiti.

Predimenzionirana in potratna kotlovnica

Glavni cilj, ki so ga stanovalci večstanovanjske stavbe na Ulici Veljka Vlahoviča (vhodi s številkami 47, 49, 51, 53, 55, 57 in 59, skupaj 99 stanovanj) želeli doseči z izvedenimi ukrepi, je bil seveda zmanjšati zneske na računih za ogrevanje prostorov in pripravo tople sanitarne vode, pravi Branko Padjan s sosednjega vhoda. Ti so bili namreč zelo visoki; stanovalci so vse leto plačevali pavšal za ogrevanje okrog sto evrov na mesec, tričlanska družina pa za pripravo tople sanitarne vode plačuje od 30 do 50 in celo več evrov na mesec. Glavni razlog je predimenzionirana in potrat na kotlovnica na kurilno olje, ki je bila po Padjanovih besedah načrtovana za 10.000 gospodinjstev, nanjo pa jih je priključenih le tisoč. Stanovalci so razmišljali tudi o tem, da bi se odklopili s skupne kotlovnice in uredili svojo na mestu, kjer imajo podpostajo, a to ni tako preprosto. Z odcepitvijo s starih daljnovodov, ki so jih pred nekaj leti obnovili, so namreč povezani visoki stroški, za kar bi upravnik oziroma upravniki potrebovali večinsko soglasje stanovalcev celotne soseske, to pa je v soseski s tisoč gospodinjstvi tako rekoč nemogoče dobiti. Poleg tega so etažni lastniki dolžni vzdrževati razvod in kotlovnico, dokler ta obratuje, ter plačevati svoj solastniški delež, tudi če si uredijo drugačno ogrevanje, pravi Simon Fleisinger, direktor podjetja Upra-stan, ki dobro leto upravlja blok z omenjenimi hišnimi številkami: »Kotlovnico upravlja drug upravnik, največja težava pa so nejasna lastniška razmerja, povezana s tem objektom. Šele ko bo to urejeno, bo prišla na vrsto prepotrebna sanacija. Ena možnost je sodobnejši oljni kotel, druga pa priključitev na plinovodno omrežje, kar bi bilo z okoljskega vidika bolj sprejemljivo. Tretja, za stanovalce najugodnejša možnost pa je, da tuji investitor prevzame upravljanje in vzdrževanje kotlovnice s t. i. kontrakting pogodbo.«

Brez težav pri pridobivanju soglasij ni šlo

Tako so energijske sanacije bloka lotili z drugega konca. Po besedah Jurija Purgaja, predstavnika etažnih lastnikov v enem izmed vhodov, so leta 2003 najprej obnovili streho, preostale ukrepe pa so začeli izvajati šele, ko so zamenjali upravnika, saj so bili siti obljub prejšnjega, ki je kar naprej odlašal z izvedbo prepotrebnih del, češ da v rezervnem skladu zanje ni dovolj sredstev. Novi upravnik je na zboru stanovalcev, ki so ga sklicali v bližnjem gasilskem domu, najprej predstavil nujnost ukrepov, višino naložbe in prihranke, ki bi jih lahko dosegli, na sestanek je povabil tudi strokovnjake, ki so bili stanovalcem na voljo za dodatna pojasnila, pove Jadranka Purgaj.

Brez težav pri pridobivanju soglasij ni šlo. Namestitev delilnikov je bila sicer določena z zakonom, za hidravlično uravnoteženje ogrevalnega sistema, izvedbo toplotnoizolativne fasade in zamenjavo stavbnega pohištva na stopniščih pa je bilo treba pridobiti 75-odstotno soglasje lastnikov, saj našteti ukrepi ne spadajo v redno upravljanje, za katero zadostuje 50-odstotno soglasje, pojasni Simon Fleisinger. Ker je upravnik za naložbo vzel tudi kredit iz naslova rezervnega sklada, pa je bilo potrebno 100-odstotno soglasje etažnih lastnikov. V bloku s pestro socialno sliko stanovalcev, med katerimi je veliko upokojencev z zelo nizkimi dohodki, je bilo pridobivanje soglasij kar zahtevno, saj je izvedba ukrepov pomenila, da bodo morali stanovalci v rezervni sklad nekaj časa vplačevati precej višje zneske. Jurij Purgaj in njegova žena, na primer, sta prej plačevala 24 evrov, zdaj pa 80.

Celotna naložba v energijsko sanacijo bloka je bila vse prej kot majhna: 371.275 evrov. V rezervnem skladu je bilo 55.000 evrov, del sredstev so pridobili od Eko sklada, za preostanek pa je upravnik najel kredit iz naslova rezervnega sklada. Že leta 2010 so podali vlogo za sofinanciranje zamenjave oken (takrat je bilo mogoče pridobiti subvencijo še za plas tična okna), izvedbo izolacije pod streho in hidravlično uravnoteženje, za kar so dobili skoraj 33.000 evrov, letos pa jim je Eko sklad odobril še subvencijo v višini 50.000 evrov za izvedbo toplotnoizolativnega ovoja, skupaj torej 83.000 evrov.

Nujno hidravlično uravnoteženje ogrevalnega sistema

Prav zato, ker na primarnem delu ogrevalnega sistema, torej v kotlovnici, niso mogli poskrbeti za učinkovitejše in s tem cenejše ogrevanje, so se odločili, da bodo na sekundarnem delu, ki vključuje vse, kar je povezano z ogrevanjem v stavbi, naredili tako, kot je treba, pravi Simon Fleisinger: »V vseh stanovanjih smo do zakonsko določenega roka namestili delilnike toplote, termostatske glave in ventile. Termostatska glava je pogoj za hidravlično uravnoteženje sistema, na vertikale oziroma cevi so vgrajeni hidravlični ventili, ki uravnavajo celotni sistem.«

Da bi namreč vsa stanovanja dobila toliko toplote, kolikor je potrebujejo, in da bodo stroški za ogrevanje tudi v resnici pravično porazdeljeni glede na porabo, je nujno hidravlično uravnoteženje sistema. Če ga ne bi uravnotežili, bi stanovanja, ki so bliže viru toplote, te dobila preveč, najbolj oddaljena pa premalo. Prva bi se pregrevala, česar ni mogoče preprečiti niti s termostatskimi ventili, lastniki pa bi za ogrevanje plačevali več, saj bi delilniki zaznali večjo porabo toplote. S termostatskimi ventili lahko v posameznih prostorih uravnamo temperaturo za stopinjo ali dve, pri čemer vsaka stopinja pomeni šestodstotni prihranek energije, vendar to velja le, če je sistem hidravlično uravnotežen. Stanovanje Jadranke Purgaj dokazuje, da sistem deluje, saj do njenega stanovanja končno pride dovolj toplote in tam tudi ostane, kar pa je že učinek toplotnoizolativnega ovoja.

Prihodnje leto še večji prihranki

Natančno oceno prihrankov zaradi izvedenih ukrepov bo sicer mogoče podati šele v prihodnjih mesecih, prve rezultate pa upravnik že meri in jih primerja s podobnimi soseskami z enakim številom stanovanj. Po Fleisingerjevih besedah so rezultati zelo spodbudni, pri čemer poudarja, da vanje še niso zajeti prihranki zaradi nove fasade, ker še ni bila končana, kar pomeni, da bodo ob koncu ogrevalne sezone še večji. Oktobra lani so na primer za ogrevanje celotnega bloka (ogrevanje sanitarne vode ni vključeno) porabili 34,79 megavatne ure energije, oktobra letos pa le 18,21 ali skoraj 46 odstotkov manj. Precejšen del prihranka v teh dveh mesecih gre sicer pripisati tudi temu, da je bil letošnji oktober toplejši od lanskega. Novembrske temperature so bile bolj izenačene, izmerjeni prihranek v primerjavi z lanskim novembrom je 13-odstoten.

Povprečni prihranek za oba meseca je že zdaj 25-odstoten, ob koncu kurilne sezone bo še večji. Ne samo zaradi nove fasade, ampak tudi zato, ker stanovalci zaradi vgrajenih delilnikov toplote spreminjajo svoje bivalne navade.