Frčade in okna v harmoniji s celoto

Kaj lahko storimo z mansardo v spomeniško zavarovani hiši? Ali taki, ki s svojo podobo izrazito pripada določenemu slogu ali pokrajini? Splošno načelo arhitekturne dejavnosti pravi, da je treba podobo stavbe z vzdrževanjem, popravili in spremembami – sem sodi tudi preoblikovanje praznega podstrešja v prostore za bivanje – varovati v izvirni obliki, neodvisno od tega, ali je zavarovana kot pomembna nepremična kulturna dediščina. Kar pa ne pomeni, da novo in sodobno ni dovoljeno. Nasprotno: je dovoljeno in je potrebno. Pri ureditvi bivalnih prostorov pod ostrešjem so to predvsem novi elementi za osvetlitev in prezračevanje, le njihova oblika in razporeditev morata biti posebej domišljeni.

Iz pisnih virov in ohranjene stavbne dediščine razberemo, da slovensko arhitekturo in s tem videz naselij ter kulturnih krajin še vedno zaznamujejo strehe, ki so nastale nekje do sredine dvajsetega stoletja. Med njimi prevladujejo take z ravnimi strešnimi ploskvami v naklonu. Na videz strehe poleg oblike pomembno vplivajo še barva in teks tura zaključnega strešnega sloja – kritine in različno oblikovane podrobnosti. Med te štejemo predvsem različno dolge in različno oblikovane napušče in nadstreške, polne in delne čope ter različne odprtine za osvetlitev in prezračevanje podstrešnega prostora.

Frčade in nadstrešnice

Dolga stoletja je bil podstrešni prostor hiš prazen. Ker je bil namenjen le dodatni toplotni zaščiti bivalnih prostorov pod njim, je bil skromno osvetljen. Zadostovale so majhne odprtine, ki so jih umestili v strešine ali zatrepne stene čelnih fasad in ki so bile namenjene tudi za prezračevanje. Oblike so bile prilagojene konstrukciji krova in ostrešja.

Z razvojem se je podstrešje počasi spremenilo v uporaben prostor. Najprej so ga uporabili za shranjevanje različnih predmetov, že v sedemnajstem stoletju pa so ga v nekaterih evropskih državah zaradi stiske s prostorom začeli urejati v skromne sobe in drugorazredna stanovanja.

Nova uporabnost je zahtevala več svetlobe in pogled navzven: strešna okna. Stavbni člen, katerega naloga je osvetlitev podstrešnih prostorov, imenujemo frčada. V arhitekturi slovenskega prostora se je uveljavila v devetnajstem stoletju, k nam pa je prišla prek Avstrije. Kljub temu se bivanje na podstrešju ni široko razmahnilo.

Obliko frčad tistega časa določa nadzidek z oknom, pokrit s streho. Strešica nadzidka je lahko enokapna ali dvokapna. Sleme dvokapne sedlaste strešice je usmerjeno pravokotno na sleme osnovne strehe, lahko ima tudi čop. Prevladujoče, identitetne strehe z dvema strešinama in oblikovanim slemenom, imenovane sedlaste ali dvokapne strehe strmega naklona, ter druge redke in izjemne oblike streh so z vgrajenimi frčadami spremenile svojo dotedanjo vidno podobo. Število frčad je bilo odvisno od velikosti strehe in potrebne osvetlitve podstrešnega prostora, medtem ko je bila oblika in njihova razmestitev odvisna od arhitekturne kompozicije stavbne celote. Osvetlitev prostora pod strešnim krovom s tako oblikovanimi frčadami je razširjena po celotnem slovenskem prostoru, razen na Primorskem, to je v mestih in drugih naseljih, v katerih arhitekturno razpoznavnost oblikujejo strehe položnega naklona.

Poleg frčad po strmih strehah stavb v mestih pa v nekaterih slovenskih kulturnih krajinah enodružinske hiše zaznamuje večja nadstrešnica na daljši stranici podstrešja, v večini primerov v osi vzdolžne fasade, nadzidek z dodatno streho s slemenom, postavljenim pravokotno na sleme osnovne strehe. Tak nadzidek je omogočil vgradnjo večjega okna in povečal površino podstrešja. Njegova velikost je v sozvočju z ostrešjem in drugimi stavbnimi členi, kar pomeni, da skupaj sestavljajo likovno kakovostno kompozicijo.

Prenova in ureditev sodobnega stanovanja

Del urejene stavbne celote je tudi streha, taka, ki ima obliko prilagojeno lokalnim vremenskim razmeram in gradivom, ki so bila v okolju in času gradnje na razpolago. Uporabno in likovno domišljena je v skladnem razmerju z drugimi stavbnimi deli. Prav zato se pri prenovi njena oblika ne sme spreminjati neodvisno od stavbne celote. Pri dediščinsko vrednih objektih, registriranih ali že zavarovanih kot lokalni ali državni spomenik, pa spremembe strešnih oblik in njenih uporabnih in likovnih členov niso dovoljene.

V smernicah za posege v stavbno dediščino, ki so jih oblikovali na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je zapisano, da pri prenovi strehe ni dopustno spreminjati značilnih naklonov posameznih strešin. Pri prekrivanju strehe se mora nova kritina po velikosti, obliki in barvi ujemati s prvotno kritino. Priporočeno pa je, kar je tudi v soglasju s trajnostnim razvojem, da se pri ponovnem prekrivanju zamenjajo samo poškodovani in od zoba časa uničeni strešniki, vsi, ki so v dobrem stanju, pa naj se znova uporabijo. Prav tako se pri prenovi strehe ne sme spreminjati ali odstraniti dimnikov in drugih arhitekturnih, funkcionalnih in okrasnih elementov, kot so stolpiči, frčade vseh vrst, strešne line in tako naprej. Tudi če ne opravljajo več svojega namena.

Pod vsako streho ne gre

Kakšne so praktične posledice tako oblikovanih smernic? Prvič, pod vsakim strešnim krovom ni mogoče urediti primernega stanovanja za bivanje, in drugič, nova strešna okna morajo biti razporejena in oblikovana skladno z likovnim videzom objekta.

Prostor pod streho mora biti dovolj velik. Nedomišljeni dvigi kolenčnih sten in izravnave strešin za povečevanje podstrešnega prostora poškodujejo izvirno obliko strehe in likovno kakovost objekta: uničimo lahko skladno razmerje med višino fasadne ploskve in višino strehe.

Skoraj vsaka ureditev prazne podstrehe primernega volumna v prostor za prijetno bivanje in počutje zahteva izvedbo novih okenskih odprtin. Obstoječa osvetlitev, tudi če je bilo podstrešje izvorno že urejeno za skromno bivanje in je strešni krov že predrt s frčadami, le izjemoma zadovolji nove, sodobne zahteve. Tako kot lahko z dvigom obodnih zidov in spreminjanjem naklonov strešin degradiramo obstoječe razmerje med ostenjem in streho, lahko z novimi oblikami frčad in oken v ravnini strešine (strešna okna) in njihovo razporeditvijo po strešnem krovu poškodujemo vidno podobo strehe in stavbne celote.

Razporeditev novih frčad nikakor ne sme biti poljudna in temeljiti samo na potrebi po osvetlitvi prostorov pod strešnim krovom. Ker želimo ohraniti lepoto stavbne celote, moramo nove frčade in strešna okna razporediti po strešini v skladu z razmerji, s katerimi je določena harmonija stavbnega ovoja. Kompromis med želenim – osvetlitvijo novih prostorov – in mogočim – lepota stavbe kot razmerje in harmonija – je neizbežen. Tako kot pri vseh prenovah, povezanih z razvojem na eni in varstvom kakovosti podedovane arhitekture na drugi strani.

Pri preoblikovanju namembnosti podstrešnega prostora v objektu, ki je zaradi svojih izjemnosti in kakovosti kulturna dediščina, bo dovoljena vgradnja novih frčad, in sicer v izdelani repliki obstoječih, če je streha že predrta z njimi, oziroma v eni od oblik, ki so bile uveljavljene v času, ko je stavba nastala, če strešine stavbnih členov z navpično vgrajenimi okni nimajo.

Dr. Nace Šumi, umetnostni zgodovinar in konservator, je v eni od svojih številnih razprav o varstvu objektov kulturne dediščine zapisal: »Popolna obnova, če zanjo seveda obstaja zadostna dokumentacija, se lahko nanaša samo na dele večje celote, sicer pa je treba računati tudi z novo ustvarjalno zmožnostjo, s pravico do novega v starem sistemu.« V našem primeru bi pri prenovi strehe nova ustvarjalnost pomenila novo razvito obliko stavbnega člena, namenjenega osvetlitvi podstrešnih prostorov. Pri zaščitenih objektih, spomenikih, je odločitev o dovoljeni vgradnji novih oblik in tudi tehnično dovršenih oken, vgrajenih v ravnino strehe, posebej zahtevna in jo je treba podrobno pretehtati s strokovnjaki konservatorji na zavodih za varstvo kulturne dediščine.

V vseh primerih, tudi če podedovani objekt nima statusa nepremične kulturne dediščine, mora biti nova, izvirno oblikovana frčada domišljeno vtkana v likovni jezik arhitekture in njeno lepoto. Poleg z nadstrešnicami ali mansardnimi okni lahko prostor dodatno osvetlimo s sodobno izdelanimi strešnimi okni v ravnini strehe. Tudi ta moramo izbrati po velikosti in jih razporediti po strešini tako, da bo vse novo vpeto v obstoječa arhitekturna razmerja.