Javno naročanje: po izidu smernice so na potezi javni naročniki

Prve smernice so že izdane, druge so še v pripravi in naj bi bile izdane še letos. »Vendar pa zgolj objava smernic ne bo rešila nobene težave. To se bo zgodilo šele, ko se bodo javni naročniki in ponudniki zavedali, da so nove rešitve, zajete v smernici, tisti korak v pravo smer, ki lahko dolgoročno in učinkovito poveča kakovost inženirskih storitev, dvigne gospodarsko rast in predvsem prispeva k izboljšanju kakovosti grajenega okolja ter zniža porabo javnih sredstev,« poudarja Barbara Škraba Flis.

Spomnimo: aprila se je močno spremenila javnonaročniška zakonodaja in javni naročniki morajo po novem ob oddaji inženirskih storitev obvezno upoštevati ne le ceno, ampak tudi kakovost ponudnikov. Ker pa je opredelitev in ocenjevanje meril kakovosti problem za prenekaterega javnega naročnika, je ministrstvo za javno upravo v tesnem sodelovanju z IZS in Združenjem za svetovalni inženiring Gospodarske zbornice Slovenije izdelalo in konec junija tudi izdalo Smernice za javno naročanje arhitekturnih in inženirskih storitev. Te temeljijo na izhodiščih, ki jih določa novi zakon o javnem naročanju (ZJN-3), med drugim opredeljujejo postopke naročanja inženirskih in arhitekturnih storitev ter vlogo investitorja kot tistega, ki lahko zagotovi vstopne pogoje in merila za kakovostno storitev.

»Smernice niso pravni predpis, so pa orodje, katerega uporabo priporočamo javnim naročnikom, saj dajejo ustrezne in z ZJN-3 usklajene usmeritve, kako naj poteka postopek javnega naročila za izbiro izvajalca arhitekturnih in inženirskih storitev,« pojasnjuje Barbara Škraba Flis in doda, da so si na IZS sicer prizadevali, da bi problematiko ocenjevanja kakovosti rešili že v zakonu, a se je ministrstvo za javno upravo odločilo drugače.

Smernice tako ponujajo primere dobre prakse, ki so pri javnem naročanju omenjenih storitev na področju graditve objektov še zlasti pomembne, saj po besedah Škraba Flisove pozitivni in negativni učinki izbire izvajalca vplivajo ne samo na stroške gradnje, ampak tudi na stroške obratovanja in vzdrževanja ter končne razgradnje objekta. Na vprašanje, kako konkretno lahko naročnik ocenjuje kakovost ponudnika, sogovornica odgovarja: »Ocenjujemo lahko reference podjetja na podlagi že izvedenih podobnih projektov, neodvisnost ponudnika od podizvajalcev, čas trajanja izvedbe pogodbenega dela, dolžino garancijske dobe, opremljenost ponudnika z zahtevanimi orodji, napravami, tehnično opremo in računalniškimi programi, njegov inovacijski potencial, poklicne kvalifikacije, izkušnje in reference ključnega osebja, izobraževanje ključnega osebja na specifičnih področjih in še bi lahko naštevala. Vse to je mogoče meriti, če obstajata strokovno znanje in volja.«

Po omenjenih merilih se oddajajo projekti, ki jih financirajo mednarodne finančne institucije, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Po mnenju sogovornice pa se je ta sistem pri nas sprevrgel v sistem obveznih minimalnih pogojev in najnižjih cen: »Predvsem zaradi pomanjkanja inženirskega znanja na strani naročnikovega osebja in vedno prisotne grožnje javnosti, da je vsaka odločitev, čeprav strokovna, označena kot koruptivna. Tako je lahko izbran še tako neprimeren ponudnik, saj je pomemben le postopek brez pritožb, ne pa tudi cilj javnega naročila, to je kakovost, funkcionalnost in ekonomika objekta.«

Če ne želimo ostati zgolj pri strošku investicije, bi morala država po mnenju Barbare Škraba Flis sprejeti tudi enotno metodo določitve stroškov v celotni življenjski dobi objekta. S tem bi, poudarja sogovornica, odpravila zdajšnje težave z izvajanjem uredbe o zelenem javnem naročanju, predvsem pa poenotila izhodišča za vse ponudnike in s tem zagotovila njihovo enakopravnost: »Prihranki bi bili tudi v proračunu: stroški investicije namreč v povprečju pomenijo le 20 odstotkov vseh stroškov v celotni življenjski dobi objekta, preostalih 80 odstotkov pa gre za njegovo obratovanje in vzdrževanje.«