Na obisku: Verjame v svoje zgodbe

Pa še s tem kosom oblačila, puloverjem namreč, ga v zadnjih letih ni kaj veliko videti na sceni. Na oder ponavadi pride v kavbojkah ali črnih hlačah, srajci, klasičnem moškem telovniku in s kravato. Ampak na čisto običajen dan, ko je najboljši keramičar med glasbeniki in najboljši glasbenik med keramičarji na svojem delovnem mestu, je njegov zaščitni znak v uvodu opisana oprava.

Preden je fotograf prvič pritisnil na sprožilec, si je hitro nadel čepico. »Se bojim, da me brez nje ne bodo spoznali,« je mimogrede navrgel. Tudi pulover se mu je zdel preveč razvlečen, pa je oblekel za odtenek manj razvlečeno in z malo manj sledmi zidarskega lepila zaznamovano majico s kratkimi rokavi. Tako pripravljen se je kot pravi profesionalec nastavil pred fotografski objektiv. Manevrskega prostora je bilo v kopalnici, v kateri je polagal ploščice, bolj malo, slab kvadratni meter mu je še ostal, preden je za tisti dan končal, po sveže položenih ploščicah pa se, seveda, ne sme hoditi.

»Med vikendi polagam rime, med tednom pa ploščice,« pravi Playa iz Veleja, Čukuzzy, 6pack Čukur ali preprosto Boštjan Čukur. Nič kaj tipična služba za glasbenika, ti se ponavadi preizkušajo v gostinstvu. »Joj, ne! Poslušam kolege, ki so se spustili v gostinske vode, in jim prav nič ne zavidam. Zdaj niso časi za tak posel, medtem ko ljudje vedno potrebujejo keramičarja,« pojasni odločitev za svojo poklicno pot strojni tehnik po izobrazbi. Skrivnosti keramičarskega poklica je začel odkrivati že v zgodnjih najstniških letih, ko je pri tem delu pomagal očetu. Pravzaprav zna delati veliko stvari, »polaganje ploščic pa res obvladam«.

Ko se je pojavil na slovenskem glasbenem prizorišču, je bil marsikdo prepričan, da ploščice polaga le za imidž in (dobro) reklamo, pa še to le prijateljem glasbenikom. »Bi bilo fajn, se strinjam, ampak od nečesa je treba živeti,« odvrne. Je pa napeljal vodo na svoj mlin in si bolj za šalo kot zares omislil ploščico (keramično, seveda) z vgraviranim napisom »ploščico položil 6pack Čukur«. Ni jih bilo malo, navadnih smrtnikov, ki so se želeli pohvaliti, da jim je prav on položil ploš­čice. »Pa še dokaz so imeli, ploščico z vgraviranim posvetilom in podpisom,« se nasmehne sogovornik, ki pravi, da v njegovem poklicu povpraševanja nikoli ne zmanjka. Lahko bi delal cele dneve, ne nazadnje v polaganju ploščic tudi uživa, a prav tako rad (pravzaprav še bolj, če je čisto iskren) polaga rime. »Delo si organiziram tako, da mi ostane čas tudi za glasbo. Poleg tega sem prepričan, da zgolj in samo delo ni prava rešitev, v življenju si je treba vzeti čas tudi za druge stvari, ki jih rad počneš, za dušo.«

One man band

Tako kot na odru je tudi na delovnem mestu večinoma »one man band«. Ima pomočnika, po potrebi pa sodeluje z ekipo vodovodarjev in elektrikarjev, tako da se lahko loti tudi kakšnega večjega projekta, a je to prej izjema kot pravilo. Prvič zato, ker bi težko časovno usklajeval službo in hobi – glasba je namreč ravno to, hobi, za katerega si (lahko) včasih vzame več časa, drugič manj. Drugič zato, ker ima z večjimi projekti slabe izkušnje: »Leta 2008 sva z očetom sprejela večji gradbeni projekt, v katerem je sodelovalo tudi več podizvajalcev, a se je začela gospodarska kriza in zgodila se je za tiste čase klasična slovenska zgodba o še enem propadlem poslu …«

Takrat je končal eno zgodbo in začel novo, v solo izvedbi. Ob našem obisku sta s pomočnikom opravljala keramičarska dela v novogradnji – ker bo povsod talno gretje, je dela kar za nekaj časa, a ker ga naročnik ne priganja, si lahko »odmeri« normalen delovnik, od osmih do štirih. Tako mu ostane dovolj časa za druge zgodbe, ki jih piše v svojem življenju in ki se dotikajo tudi življenja drugih.

Lani decembra je tako zastavil humanitarni projekt, ki na svojevrsten način združuje njegovo poklicno in ustvarjalno pot. Začelo se je z obiskom pri zlatarju, ki naj bi mu izdelal obesek za verižico v obliki križca. Pa ne kakršnega koli, Čukur si je zamislil, da bo okrog vratu nosil srebrn križec, ki bo avtentična replika tistega plastičnega, kakršnega pri svojem keramičarskem delu uporablja za pravilen in enakomeren razmik med ploščicami. »S končnim izdelkom zlatarstva Skušek sem bil zelo zadovoljen in kmalu se mi je utrnila misel, da bi ga lahko začel prodajati, zaslužek od prodaje pa namenil komu, ki je v stiski,« opisuje začetke zgodbe, ki je prerasla v humanitarni projekt.

My work, my faith, my cross

Čukur v življenju – pri delu, ustvarjanju in v ljubezni – sledi preprostemu načelu: verjemi v svoje delo, v svojo vero in v svoj križ: »Križec združuje vse našteto, predstav­lja mojo vero v sebe, v moje delo. Tudi druge želim spodbuditi, da začnejo verjeti vase. Zdi se mi namreč, da je vse preveč ljudi preveč črnogledih, apatičnih, izgubljenih v tem svetu. Časi so res težki, sploh za nekatere, a rad bi jim pokazal, da lahko marsikaj naredimo, če verjamemo v tisto, kar počnemo.«

Ko je razmišljal, komu oziroma kateri organizaciji bi namenil zaslužek od prodaje križcev, je naletel na težave. »Nisem si predstavljal, da je lahko tako zapleteno, če želiš nekaj podariti dobrodelni organizaciji. Pa sva se z Niko (ženo) odločila, da bo najbolj preprosto ustanoviti humanitarno društvo, skupaj ga tudi vodiva.« Na račun društva se tako steka zaslužek od prodaje križcev, z njim pa plačujejo material, ki ga Čukur in drugi mojstri v okviru projekta Working Cross porabijo za prenovo domov tistih, ki so se znašli v stiski.

Teh ni malo, prav tako ne primanjkuje mojstrov, ki so pripravljeni po napornem delovniku še dve ali tri ure do večera oddelati brezplačno, pravi Čukur: »Največ je malih obrtnikov, ki se sami težko prebijejo skozi mesec in ne morejo prispevati denarja, rade volje pa priskočijo na pomoč s svojim znanjem in delom. Večja podjetja so sprva – z redkimi izjemami, ki pa jih je na srečo vedno več – svoje sodelovanje pogojevala s tem, kdo je še lahko zraven in kdo ne.« Dober odziv sta doživela tudi v trgovinah z gradbenim materialom.

Gladilka in strgalo namesto čopiča

Podobno spontano kot zgodba s križci se je začela Čukurjeva slikarska kariera, ki pa ima veliko več skupnega z njegovim keramičarskim delom, kot je videti na prvi pogled. Pred kakšnim letom se je bolj kot ne po naključju znašel v likovni koloniji Rajka Ferka in tam z ne čisto klasičnimi slikarskimi pripomočki ustvaril svojo prvo sliko. »Ko sem jo naslednji dan videl razstavljeno med drugimi deli, ki so nastala v koloniji, sem si rekel, da sploh ni slaba,« pravi sogovornik.

In začela se je pisati, bolje rečeno slikati, nova zgodba v njegovem življenju. Na pravem slikarskem platnu, s pravimi slikarskimi akrilnimi barvami, le da 6pack Čukur namesto slikarskih čopičev uporablja čisto pravo keramičarsko orodje, med katerim sta nepogrešljiva zobata gladilka in zidarsko strgalo …

Arhiv revije Deloindom+.