Ptičkov vsaj toliko, kolikor je otrok pri hiši

Več hiš obiščeš na svete tri kralje, ko se poprt­nik razreže, več jih pokusiš, bolj boš močan, izvemo. Vendar ni namenjen ni le domačim in gostom, temveč so ga deležni tudi živina v hlevu, kokoši, zajci pa pes in muca, izvemo od udeležencev študijskega krožka v Parnasu, Zavodu za kulturo in turizem Velike Lašče, ki smo jih obiskali na srečanju v Robu, vasi v bližini Trubarjeve Rašice. Z gospo Majdo Tekavec smo zamesili testo za poprtnik in izdelali krajevno značilne okraske zanj. Motivika, oblika, imena, celo čas peke se razlikujejo od vasi do vasi, od gospodinje do gospodinje, simbolni pomen pa je vedno enak. Podobno izročilo poprtnika kot v velikolaški okolici je ohranjeno v občinah Videm - Dobrepolje, Ribnica in seže do cerkniškega območja, na jugu pa do Kočevske, pove Metka Starič iz zavoda Parnas, ki skupaj z absolventko etnologije Klaro Debeljak vodi postopek za vpis poprtnika v seznam nesnovne dediščine.

K oživljanju tradicije so pred dobrim deset­letjem zelo pripomogli v velikolaški gostilni Pri Kuklju, kjer so začeli prirejati razstave poprtnikov in v raziskovanje izročila pritegnili etnologa dr. Janeza Bogataja in dr. Borisa Kuharja, zdaj pa sta na tem področju poleg zavoda Parnas najbolj dejavni društvi podeželskih žena Dobrepolje - Struge in Velike Lašče. Za tiste, ki jim izročila poprt­nika niso predali starši, že več let prirejajo delavnice peke in se radi pohvalijo, da je v njihovih krajih poprtnik ob peki povezal tri generacije, od katerih vsaka izročilu doda še kaj svojega.

Od božiča do svetih treh kraljev

Prvi zapisi o poprtniku, ki ga poznajo tudi v drugih slovenskih pokrajinah, so nastali v 17. stoletju. Raziskovalci izročila so ugotovili, da izvira še iz predkrščanskega časa. S krščanstvom je postal kot simbol božiča izrazita obredna jed in so ga prinesli na mizo za vse božične praznike – na božični večer, silvestrovo in na večer pred svetimi tremi kralji. Na vse te dni so ga tudi blagoslovili. Večinoma so ga gospodinje spekle dan pred božičem ali še prej, skupaj z drugo božično peko, na praznike pa so ga v izbi postavile na mizo, ga pokrile s prtom – odtod beseda poprtnik in druge njene različice –, na vrh pa položile križ. Hišni gospodar ga je načel na svete tri kralje zjutraj. Nekdaj, ko je bilo toplo samo ob peči, na šipah pa so se risale ledene rože, je kruh zlahka počakal tako dolgo, pove Slava Petrič, po rodu iz Male Slevice, ki je raziskovala kruhe iz velikolaške okolice.

Po poročilu robarskih gospodinj se je v njihovi vasi poprtnik, ki ga naglašujejo na i in ki mu ponekod rečejo tudi župnek, pekel ved­no na dan pred svetimi tremi kralji, za božič pa so pekli testene ptičke, ki so jih v dar dobili otroci. Pri njih župnek naredijo iz boljšega kvašenega testa in ga spečejo kot okrogel hlebec, ne v posodi. V treh nadstropjih je okrašen s »ranticami«, nekakšnimi ograjicami v obliki resic, na vrhu pa so tri bunkice ali stožci, ki ponazarjajo svete tri kralje. Na hlebu poleg tega čepi še vsaj toliko ptičk, kolikor je pri hiši otrok, ponekod gospodinje z drobnimi kačicami izpišejo še letnico ali za krašenje uporabijo nageljnove žbice. Poprt­nik se je vedno postregel s čajem, sam.

Poprtnik da moč in nosi sporočilo

Peka poprtnikov je bila za gospodinje že od nekdaj priložnost, da se izkažejo z veščino in se likovno izrazijo, ponekod je veliko štelo medsebojno ocenjevanje. »Naša mama si je neko leto zadala, da bo spekla največjega v vasi. Zamesila je testa več kot kadarkoli in hlebec je v peči tako vzhajal, da ga ni bilo mogoče dobiti skozi vratca. Ni šlo drugače, kot da je oče z vrha odstranil nekaj pečnic. Peč je bila sicer razdrta, vaščani pa so k nam hodili na največji poprtnik v vasi,« se iz otroštva spomni Slava Petrič. Najznačilnejši okras dolenjskih poprtnikov so prav ptice, ponekod jim pravijo tudi golobice – ponekod zgolj nakazane, drugod natančno izdelane testene mojstrovine. V nekaterih vaseh delajo ptičke, ki s sklenjenima perutkama molijo, iz Hočevja so doma dvoglave ptice, tja proti Cerknici kruh krasijo s kokoškami. Motivika pozna tudi Jezuščka v posteljici, jaslice ali fantka in punčko na vrhu hlebca – slednje napoveduje, da se bo dekle, ki je speklo kruh, v prihodnjem letu možilo.

Poprtnik pa je v hišo prinesel še drugačna sporočila: kruh med peko zelo rad poči, kar sicer ni nič hudega, malce pa le vpliva na njegovo obliko in trdnost okraskov, ki so pritrjeni nanj. S tiste strani, na kateri je počil, bo k hiši prišel ženin, pravijo. In otrok bo do prihodnjega leta zrasel toliko, kolikor je v peči narasel letošnji poprtnik. Nekateri v Robu pravijo, da se obrednemu kruhu pravi tudi župnek, ker ga župnik pride blagoslovit, drugi menijo, da zato, ker okrogli hlebec precej spominja na duhovniško pokrivalo.

Raznolikost bogati izročilo

Da bi ostali okraski na vrhu hlebca lepi in ne bi izgubili oblike, jih iz pregnetenega testa izdelajo šele, ko je hlebec že vzhajal, tik preden gre v peč, nas pouči Majda Tekavec. Nanj jih pritrdijo s stepenim jajcem ali vodo, pomaga pa tudi, da je pečica na začetku bolj vroča. Da se skorjica lepo sveti, gospodinje vse skupaj premažejo z rumenjakom, v katerem so razžvrkljale žličko sladkorja. Spet drugačno navado imajo v Dobrepolju, kjer so doma dvobarvni motivi. Okraske namreč naredijo iz nekvašenega testa, podobnega vlečenemu, ki med peko ne potemni. »Seveda je pri pripravi kruha toliko izročil, kolikor je gospodinj,« pravi Majda Tekavec in doda, da je sama pri poprtniku želela oživiti vonj in okus, ki ji je od maminega ostal kot deklici v spominu. »Raznolikost še bogati izročilo in s prijavo za vpis poprtnika v seznam nesnovne dediščine ne mislimo, da gre samo za naš običaj, le predati ga želimo tukajšnjim ljudem – ne kot muzejski eksponat, temveč tako, da bi ga lahko vključili v načrtovanje sodobnega življenja in ga kot dediščino tržili,« doda Metka Starič.

Priprava poprtnika

•1 kg moke, pol je lahko ostre

•3 jajca

•kocka kvasa

•2 žlici ruma ali žganja

•125 g masla

•do 100 g sladkorja

•zavitek vaniljevega sladkorja

•limonova lupinica

•žlička soli

•od 0,5 do 1 l mleka

Majda Tekavec priporoča, da moko presejemo na desko, v jamico v njej nadrobimo kvas in nalijemo malo toplega mleka. Sol dodamo na rob moke, čim dlje od kvasa. Ko kvasec vstane, ga premešamo z moko. V jamico ubijemo tri jajca, dodamo rum in začnemo postopoma prilivati toplo mleko, toliko da lahko z rokami zamesimo precej mehko testo. Ko je to gladko, hlebčku prilijemo stopljeno toplo maslo in mesimo, dokler ne postane lepo gladko. Majda pripravlja na podoben način vse vrste kvašenega testa, tudi za potico ali krofe. Naučila se je, pravi, da postane testo, če mu maslo dodamo na opisani način, bolj fine, svilnate strukture. Da narasli hlebec v pečici ne bi razpokal, ga je dobro prej prepikati z zobotrebcem. Če nameravamo peči večje, samostojne ptičke, vzamemo za enega do četrt kilograma testa.