Vizija bivanja: V celjskem mestnem parku hiše hodijo

Na Srednji šoli za gradbeništvo in varovanje okolja, kjer v tem šolskem letu v programu gradbeni tehnik prvič uvajajo module oblikovanja, se lotevajo številnih nalog, ki spodbujajo ustvarjalnost dijakov, in kakor pravi ravnateljica Irena Posavec, jih radi javno predstavijo: »Naši učitelji in dijaki se odločajo za inovativne projekte in jih tudi uspeš­no izpeljejo. Dijaki radi sodelujejo, hkrati pa tako razvijajo odnos do javnega prostora, spoznavajo problematiko in iščejo rešitve.«

Tokrat so se osredotočili na problematiko grajenega okolja, ki je po besedah arhitekta Tomaža Krištofa zaradi številnih zgrešenih odločitev v preteklosti v zelo slabem stanju – od prevelikih enodružinskih hiš »za vse generacije«, prek večstanovanjskih blokov, grajenih brez upoštevanja potresne in požarne varnosti (po nekaterih študijah živi v tak­šnih četrt milijona Slovencev) do razpršene gradnje, ki po nepotrebnem obremenjuje okolje, gradnje na poplavnih ali plazovitih območjih in podobno. »Ob vseh naštetih problemih se je po Krištofovem mnenju arhitekturna stroka najbolj množično odzvala prav na najbolj banalno in dobesedno površinsko temo, izbor fasadnih barv. Njegovo razmišljanje je bilo naše izhodišče pri snovanju projekta Hiše hodijo,« pravi Tanja Barle, arhitekta in učiteljica ter avtorica prostorske inštalacije, ki bo še do tega petka na ogled v Mestnem parku Celje.

Načrtovanje, oblikovanje, gradnja hiš, umeš­čanje objektov v prostor, podnebne spremembe in z njimi povezane posledice, ki močno določajo današnje življenje in življenje v prihodnosti, so teme, s katerimi se vsakodnevno ukvarjajo na Srednji šoli za gradbeništvo in varovanje okolja. »Spoznavamo osnovne prvine arhitekture, obravnavamo aktualno prostorsko problematiko in se učimo iz preteklosti, vendar nas vznemirja tudi prihodnost,« pravi Tanja Barle.

Dijaki poklicnega izobraževanja zidar, tesar, suhomontažer in polagalec keramičnih oblog so tako pod mentorstvom učiteljev v gradbenih delavnicah Srečka Drakslerja, Janeza Kričeja in Boštjana Cvelferja in po načrtih Barletove izdelali celotno prostorsko inštalacijo. Ta je zasnovana na predpostavki o intenzivnem razvoju znanosti in (računalniške) tehnologije ter spoznanjih, da smo do zdaj premalo storili za ohranitev našega planeta, z njo so po besedah sogovornice želeli prikazati utopično, domišljijsko predstavo, vizijo bivanja prihodnjih generacij.

Sestavljajo jo leseni modeli hišic z nogami, ki predstavljajo premične, gibljive hiše prihodnosti. Hiše so izvedene v petih različnih oblikah (dimenzij približno 50 x 50 centimetrov) in 1,30 metra dvignjene od tal. Nanje so pritrjene štiri tanke kovinske noge (pri izdelavi kovinske konstrukcije so sodelovali tudi dijaki in učitelji Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije), zapičene v travno podlago, ki ponazarjajo korake oziroma hojo, pojasnjuje Barletova: »Leseni del hišic je obdan z zrcalno oblogo, ki na fasadnem plašču ustvarja odseve okoliških zelenih površin.« Kontrast je ustvarjen namenoma in ponazarja združevanje nezdružljivega: visoko tehnološko razvit bivalni modul (hiša stroj), odet v naravni plašč zelenja mestnega parka.

Obiskovalci mestnega parka se lahko še do petka sprehodijo med hišicami in odkrivajo številne asociacije, ki jih vzbujajo zasnova prostorske inštalacije in odsevi na njej.