Priporočljivo je, da ljubitelji tega sadja, ki ga v manjših količinah kupujejo v trgovini ali na tržnici, izbirajo še trdne sadeže, ki jih je treba nekaj dni, največ en teden, mehčati (ali mediti). Tisti, ki so že ob prodaji mehki, so morda že manj prijetnega, prav nič osvežilnega okusa - morda so bili v hladilnici izpostavljeni prenizkim temperaturam ali v kratkem času velikim temperaturnim nihanjem. Tudi plodovi, ki jih na rastlini pred obiranjem poškoduje zmrzal, se namreč hitro mehčajo, so manj okusni in ne zdržijo dolgega shranjevanja.
V Sloveniji in bližnjih sredozemskih državah, kjer so nasadi aktinidije, sadeže navadno oberejo pozno jeseni. Pri nas je to konec oktobra ali v začetku novembra, ko so še trdi, temperatura pa se še ne spusti pod - 2 °C. Če imamo na vrtu svoje aktinidije, jih pustimo na rastlinah čim dalj, saj se bosta okus in vsebnost sladkorja v lepih dneh izboljševala, vendar moramo paziti na vreme.
Pri domačem shranjevanju kivija navadno pišemo o dveh stvareh: kako trde kupljene ali z domače pergole obrane sadeže zmehčati, da bodo slastni, in, drugič, kako pri domačem pridelku za čim daljši čas odložiti zorenje, da bi uživali čim več časa. V nadaljevanju preberite, kako ravnamo v prvem in drugem primeru. V obeh pa na zorenje vplivata temperatura prostora in bližina sadja, ki oddaja zorilni plin.
Dolgotrajno domače skladiščenje kivija zanima predvsem tiste, ki imajo eno ali več rastlin, posajenih na vrtu, ali so večjo količino plodov po obiranju dobili v dar. Za druge je namreč smiselno, da sproti kupujejo manjše količine sadežev, npr. največ toliko, kolikor jih porabijo v tednu dni, in jih pustijo, da se zmehčajo. Veliki pridelovalci ali trgovske verige imajo namreč večinoma nadzorovane hladilnice, ki so primernejše kot razmere v naši kleti ali spodnjem predalu hladilnika. Sadje kupujmo tam, kjer imamo z njim dobre izkušnje. Če smo večkrat naleteli na premehke in neokusne sadeže, dobavitelj za sadje ne zagotavlja dobrih skladiščnih razmer.
Prednost kivija je, da tudi med dolgotrajnim skladiščenjem izgubi zelo malo hranilnih snovi. Zaradi tega lahko več mesecev prenese skladiščenje pri temperaturah okrog 0 °C. Takšnih razmer kot v hladilnicah doma sicer nimamo, zadostuje pa nam čim hladnejša in redno zračena klet s čim višjo zračno vlažnostjo. V njej ne sme biti drugega sadja, predvsem jabolk in hrušk, ki bi zaradi izločanja etilena povzročile pospešeno zorenje. Razporedimo jih v zabojčke v eni plasti, če je klet bolj suha, te lahko ovijemo v PVC-folijo.
Manjše količine plodov lahko shranimo tudi v spodnjem predalu hladilnika v PVC-vrečkah, ki jih prej na več mestih naluknjamo s konico svinčnika (da sadeži dihajo).
Zorenje trdih plodov kivija lahko pospešimo, če jih pri sobni temperaturi v vrečki ali zaprti škatli hranimo skupaj z jabolki, bananami ali hruškami. To sadje namreč med dihanjem izloča plin etilen, ki spodbuja zorenje. Če nam ustreza nekoliko počasnejši proces, ga hranimo v neogrevanem prostoru oz. najhladnejšem prostoru v stanovanju.
Kivi se bo pri sobni temperaturi zmehčal malo prej kot v tednu dni. Zorimo ga le za sproti in primerno zmehčane plodove pojejmo čim prej, saj tudi v hladilniku ne zdržijo dolgo. Premehkim se okus hitro poslabša.