Kaj storiti, da se bučke ne bi obnašale kot kraljične na zrnu graha

Odkar so se pri nas uveljavile grmaste bučke s podolgovatimi plodovi, skoraj ni vrta, na katerem ne bi rasle. Veljajo za vrtnino z enim najboljših vigorjev (vitalnostjo, hitrim razvojem in obilnim pridelkom), njihova oskrba pa ni pretirano zahtevna. A v poletjih s spremenljivim vremenom mnogi ugotavljajo, da so občutljive kot kraljične na zrnu graha. Drži, rade se kujajo – nam se zdi, da iz čisto preprostih razlogov. Ko jih spoznamo, velikokrat lahko ukrepamo.

Moški cvetovi imajo dolge tanke peclje – iz njih seveda ne bo plodov. Foto: Pansight/Shutterstock

Kaj potrebujejo bučke

Bučke so lačna vrtnina, zato morajo biti tla dobro založena z vsemi osnovnimi rastlinskimi gnojili (dušikom, fosforjem kalijem); kljub temu jim hlevski gnoj ne dene pretirano dobro. Boljši je domač vrtni kompost, tisti vrtnarji, ki jih posadijo kar na kompostni kup, so z njimi navadno zadovoljni. Poleg tega potrebujejo res enakomerno oskrbo z vodo (pomen zastirke) in tako kot vse rastline zmerne poletne temperature. Vremenske skrajnosti jim povzročajo težave. Za bujno in zdravo rast je pomembno tudi sončno in zračno (prevetreno) mesto.

Kaj se zgodi, če nam velikost plodov »uide«

Grmaste bučke imajo malce drugačno naravo kot klasične vrežaste buče, pri katerih sta za krmo živali ali stiskanje olja iz semen pomembni velikost in dozorelost. Manjše ko nabiramo, hitreje nastavljajo nove plodove – v kuhinji sosednje Italije, pod koder prihajajo te bučke, so cenjeni predvsem mladi plodovi. Takoj ko se nam zgodi, da nam kak plod nezmerno zraste, se rast grmička in nastavljanje novih plodov ustavita. Saj se vam je to že zgodilo, potem ko bučk med dopustom ni nihče pobiral? Rešitev je, da soseda ali prijatelja, ki skrbi za namakanje, prosite, da vse majhne bučke pobere za svoje veselje ali za na vaš kompost.

Gnitje na koncu plodu je znamenje pomanjkanja kalcija. Foto: Paul Maguire/Shutterstock

Morje moških cvetov, ženskih skoraj nič

Za plod sta potrebna najprej moški in ženski cvet, opraševalci in ustrezne vremenske razmere. V zelo vročih poletjih bučka lepo cveti, a pičlo rodi. Seveda, saj je na njej obilo moških cvetov na dolgih pecljih, ženskih, pod katerimi je videti odebeljeno plodnico, ki je kot mini bučka, pa zelo malo. Razlogi so izmenjavanje vremenskih skrajnosti, neenakomerna oskrba z vodo, pomanjkanje določenih hranil (kalij), premajhna osončenost, hlad, premalo redno obiranje plodov … Razloge lahko omilimo z zares rednim zalivanjem, zastirko, ki preprečuje izhlapevanje vode iz tal in jih malce hladi, ter odstranjevanjem starih listov, da dobi rastlina več sonca. Pomaga tudi, če nekaj časa odstranjujemo večino moških cvetov, saj to spodbudi tvorbo ženskih. Pa priporočljivo je v bližini bučk imeti cvetice, ki privaljako opraševalce. Ti so pri bučkah čmrlji in čebele. V veliko vročini se njihov obisk razredči, zato oprašujemo sami s čopičem.

Plodiči gnijejo od cveta proti peclju

Razlog za gnitje plodov od cveta proti peclju skoraj gotovi ni to, da ležijo na mokrih tleh, temveč pomanjkanje kalcija, ki krepi celične stene. Kalcija v tleh navadno ni premalo, njegovo absorpcijo in presnovo pri rastlini motita suša ali vročina. Podobno se dogaja tudi pri paprikah in paradižniku – na dnu plodov dobita temne madeže (odmrlo tkivo). Dodajanje kalcija rastlini v takšnem primeru pomaga le prek listov (škropljenje z raztopino listnega gnojila za plodovke).

Bučko z virusom čim prej odstranimo z vrta. Foto: Yuris/Shutterstock

Glivične bolezni

Ker bela prevleka na listih bučk (pepelasta plesen) ali bolezensko sušenje listov hitro napredujeta, je smiselno na drug konec vrta posaditi nove sadike, še preden začnejo rastline propadati. Če bomo sadike vzgojili sami, upoštevajmo, so za presajanje godne po treh tednih, hitrost nadaljnje rasti pa bo v veliki meri odvisna od vremenskih okoliščin. Če bomo nove sadike posadili konec julija, bomo morda še dočakali plodove.

Rastlina se krči

Če se listi bučk začnejo zvijati ali deformirati, je to precej verjeten znak virusne bolezni, najpogostejša je virus rumenega mozaika buče. Ko rastejo novi listi, se nam zdi, kot da bi se rastlina »krčila«, listi postajajo zveriženi in marogasti, deformirani ali zakrknjeni so tudi plodovi. Zoper virusne bolezni ni pomoči, pogosto so njihovi prenašalci listne uši, ohranijo pa se tudi v tleh. Tako bolnih rastlin se čimprej znebimo, ne odlagajmo jih na kompost. Za obvladovanje bolezni je zato na vrtu zelo pomembno kolobarjenje.