Trije pasji mušketirji

Pred devetimi leti je prva k hiši prišla Zima in nato čez tri leta postala ponosna pasja mamica osmih mladičkov. Čeprav je bilo po njih veliko povpraševanja, je večina svetlih pasjih kepic odšla v domove družinskih prijateljev, saj so Margučevi vedeli, da bodo zanje zagotovo lepo in odgovorno skrbeli. Sedem simpatičnih mladičkov je torej našlo nove, prijazne in ljubeče lastnike, eden – Ben – pa je ostal doma. Tretji se jim je prikupil, ko so si ogledovali leglo blizu Laškega, in po tehtnem premisleku so se odločili, da bo tudi Dan, kakor so ga poimenovali, postal del njihovega vsakdana. »Sprva sem bil malo skeptičen, saj nisem vedel, kako se bodo med sabo razumeli in koliko dela bomo imeli s kar tremi psi. Toda doma so me brez težav prepričali z argumentom, da je navsezadnje vseeno, ali pelješ na sprehod dva psa ali tri. Zdaj je star že štiri leta in priznati moram, da je ravno Dan izjemno prikupen, ves čas je rad v družbi človeka in nenehno išče našo pozornost.«

Rok pove, da se pred nakupom prve psičke ni preveč poglabljal v njene tipične značilnosti, saj je vedel, da pasmo krasi čudovit značaj. »Ti psi so prijazni, prisrčni in dobrovoljni! Pozneje sem o njih seveda izvedel še veliko več.« Ko so bili še majhni, jih je skrbnik rad prenašal v naročju. »Ko so zrasli, pa smo začeli hoditi na dolge sprehode, pozneje sem jih vzel s seboj tudi na treninge.« Vsi trije pasji mušketirji so namreč navdušeni nad snežnimi poljanami, prav tako jih ne moti huda vročina, še posebno ker obožujejo vodo in se radi kopajo. Prilagodijo se torej vsem vremenskih razmeram, saj neskončno uživajo ob vragolijah. »Po naravi niso glasni in ne lajajo kar tja v en dan, le kadar norijo in se podijo naokoli, jih je mogoče slišati, kako se sporazumevajo z laježem,« pojasni Rok njihov način komunikacije. Zelo radi se vozijo v avtomobilu, in sicer zato, ker to pomeni, da gredo nekam na lepše – se kopat, spoznavat novo okolje, se sprehajat po gozdovih, hribih in podobno, pri čemer uživajo! In čeprav ima Zima že od rojstva prirojeno napako – na prednjo levo nogo malce šepa –, se brez omejitev sproščeno giblje in teka po zasneženih pobočjih ali travnikih.

Enaki, a vendarle različni

Vsi trije psi bivajo v pesjaku, poleg tega imajo za gibanje na voljo še ograjen prostor okoli garaže. »Drug drugemu so dobra zabava! Za to pasmo tako ali tako velja, da radi prinašajo in odnašajo stvari, zato je naše dvorišče polno drv in takšnih in drugačnih kamnov, ki jih prinesejo od vsepov­sod. Imajo pa tudi svoje igrače, ki so jih že dodobra načeli in kar nekaj raztrgali,« razloži sogovornik in doda, da seveda kljub vsemu med njimi obstaja nekaj razlik. »Najbolj poslušen in željan božanja je Dan, ki je k nam prišel zadnji. Zima se rada drži sama zase, da najde svoj mir, ima najbolj individualen karakter in kot prava mama druga dva pogosto spremlja s kotičkom očesa in ju ves čas od daleč nadzoruje. Ben pa je frajer, ki si včasih misli, da je glavni v pasjem krdelu in da mu nihče nič ne more!« Ne glede na značajske lastnosti so vsi lepo vzgojeni. Skrbnik je namreč z njimi obiskoval pasjo šolo, zato obvladajo vse osnovne vaje poslušnosti in vedo, kako se je treba obnašati v urbanem okolju. »Ja, znajo tudi prositi. To so se hitro naučili, ker so bili zaradi milega pogleda vedno v središču pozornosti in so od nas dobili kak priboljšek. Največkrat jih nagradim z briketi, včasih pa tudi dobijo kakšno kost.« Do ljudi so prijazni, odlično se razumejo tudi z živahnimi in igre željnimi otroki, prijateljstvo so spletli z domačim mačkom, bolj zadržani in previdni so le do drugih psov, ki jih srečujejo na sprehodih in izletih. »Z nekaterimi so bolj, z drugimi malo manj prijazni. Glede na to, da so trije, so lahko precej neprijetni do nekaterih psov, ki se jim ne zdijo simpatični.« Tudi med njimi se včasih pokaže rivalstvo, a nežno in nenevarno. Športnik prizna, da so še posebno na preži med hranjenjem, saj se bojijo, da jim ne bi kateri drug kaj pojedel. Kadar jim Margučevi privoščijo kost, jih morajo ločiti, da ni ljubosumja in pretirane pohlepnosti po tej poslastici.

Kadar je Rok na tekmah ali pripravah, za tri kosmatince rade volje poskrbijo domači, ki jih prav tako obožujejo, crkljajo in razvajajo, hranijo, negujejo, češejo in tudi skopajo, kadar so preveč umazani. Ko pa se njihov skrbnik vrne domov, veselje pokažejo z izrazitim mahanjem z repom in poskakovanjem ter izrazno mimiko, ki pomeni neverjetno zadovoljstvo in ljubezen. »Zares so vedno navdušeni nad mojih prihodom. Všeč mi je, ker so tako kot jaz polni energije in športnega duha, veselimo se tudi skupnih sprehodov v naravo, ob katerih se sprostim od napornih treningov in pozabim na vsakdanje skrbi ter obveznosti.«