Energijska obnova družinske hiše: Od hiše so ostale le gole stene

Mojstri so vsak dan sproti odkrivali mine, se slikovito izrazi gostiteljica. Njen mož razloži, da sta želela v prizidku, zgrajenem pred petnajstimi leti, urediti spalnico, tam, kjer je bila prej spalnica, pa novo, večjo kopalnico. Po nasvetu arhitekta sta običajno okno v dnevni sobi zamenjala s panoramskim in ga za pol metra zamaknila v atrij. V novo kopalnico je bilo treba pripeljati vodo, zato so mojstri v atriju pod podestom nameravali urediti vodovodni jašek (po novih predpisih ta ni mogel biti več v notranjosti objekta) in tam poiskati še mesto za požarno pipo, saj je bilo treba prestaviti tudi plinsko napeljavo.

Voda pod estrihom, parket pa nepoškodovan

Ko so začeli kopati v bližini mesta, kjer naj bi stalo novo panoramsko okno, so se načrti o manjši prenovi začeli podirati kot domine. Estrih pod parketom iz slavonskega hrasta, ki sta ga lastnika želela obdržati, je bil povsem prepojen z vodo, čeprav tega na parketu sploh ni bilo opaziti, pri hoji po njem pa niso nič čutili, da bi se spodaj kaj dogajalo. Voda je bila pod estrihom, vprašanje pa je bilo, kako je sploh prišla tja. Ugotovili so, da priteka skozi že močno dotrajan dimnik. V kako slabem stanju je bil, pove že to, da se je dobesedno sesedel sam vase, ko je lastnik ne ravno močno pritisnil na njegove stene.

Ko so parket odstranili, sta zakonca seznamu prenovitvenih del dodala še zamenjavo celotne vodovodne napeljave, napeljave za centralno ogrevanje, svoj piskrček je pristavil še električar, češ da bo ceneje in hitreje, predvsem pa bolje, če na novo napeljejo tudi električno napeljavo ...

Za šestnajst zabojnikov materiala

Skratka, hišo so po dveh tednih tako rekoč celo olupili, tako z zunanje kot notranje strani, ostale so le še gole stene in streha nad njimi, pove gostiteljica. Bolj ali manj nedotaknjena je bila le kuhinja, v kateri z izjemo okna začuda ni bilo treba zamenjati ničesar.

Aprila 2010 je bil objavljen tudi težko pričakovani poziv Eko sklada, zato sta se podvizala in fotografirala razkopano hišo, nato pa oddala vlogo za pridobitev nepovratnih sredstev. Skladno z zahtevami poziva javnega okoljskega sklada sta se odločila za spremembo projekta prenove. Že pred tem sta izbrala plastična okna s trislojno zasteklitvijo, ki so ustrezala pogojem iz poziva, projekt prenove pa je po novem vključeval debelejšo izolacijo (15 centimetrov) in toplotno izolacijo podstrešja ter prezračevanje z vračanjem odpadne toplote.

Cevi za prezračevanje pod talnim ogrevanjem

Po prvotnem načrtu prezračevanja z rekuperacijo bi morali razvodi potekati po stenah, a se je lastnik po nasvetu strokovnjakov odločil za drugačno izvedbo – rekuperacijo so izvedli sočasno s talnim ogrevanjem, tako da so cevi za prezračevanje napeljane pod grelnimi ploščami. Na petih mestih v hiši so pod talnimi ploščami nekakšne komore, velike 2,5 krat 1,25 metra, v katere prihaja že deloma ogret zrak iz rekuperatorja. Tu ga dodatno ogrejejo cevi talnega gretja, od tam pa skozi talne reže potuje naprej v prostor. Talno ogrevanje je urejeno povsod v hiši, v prostorih na severni strani pa so ostali tudi radiatorji, za vsak primer, če bi bilo potrebno dogrevanje.

Vpih zraka v prostor je samo pri tleh – dve reži sta pri panoramskih stenah v dnevni sobi, ena v spalnici in ena v delovnem kabinetu na severni strani. Vsi odvzemi pa so v stranskih prostorih, in sicer na stenah v kuhinji, utilitiju, shrambi in v obeh kopalnicah.

Prezračevanju so morali prilagoditi tudi notranja vrata. Nad podboji vrat, ki se odpirajo s kljuko, so špranje, ki omogočajo neoviran pretok zraka, tako da po besedah gostiteljice hiša diha. Pri drsnih vratih, ki jih je kar nekaj, so podboji običajni, saj so ocenili, da je ob njihovem spodnjem robu in pri straneh dovolj prostora za prehod zraka. Edina pomanjkljivost nadzorovanega prezračevanja je po besedah gostiteljice ta, da se na stenah, ki se jih dotikajo zaprta drsna vrata, tudi na stenah vgradnih omar, poznajo sledi pretoka zraka, saj v nasprotju z drugimi notranjimi vrati ta ne tesnijo. To je samo dokaz, da sistem deluje, jo potolaži mož.

Celulozna izolacija na strešni plošči

Na strešni plošči so obdržali osem centimetrov toplotne izolacije iz kamene volne, čez njo so položili plošče, nanje pa nasuli oziroma vpihali 40 centimetrov izolacije iz celuloznih kosmičev. Ko sta se decembra 2010 po osmih mesecih končno vselila, podstreha še ni bila izolirana. Centralno ogrevanje sta nastavila na 22 stopinj Celzija, a ju je zleknjena na sedežni v dnevni sobi kljub temu malce zeblo, dokler se nista zavila v odejo. Tik pred božičem so končno pripeljali in vpihali izolacijo. Zvečer sta za prijetno vzdušje zakurila še kamin v dnevni sobi, prej kot v eni uri pa sta se počutila kot v kotlu. Zdelo se jima je, da se bosta skuhala, pravi gostiteljica, mož pa omeni, da sta pet dni spala pri odprtih oknih, ker ni znal nastaviti ustrezne temperature. Vročine ju je šele po praznikih odrešil serviser, ki je znižal temperaturo v talnem ogrevanju.

Kotlovnica na dveh kvadratnih metrih

Hišo ogrevata na plin, o zamenjavi energenta nista niti razmišljala. Sta se pa precej ubadala s tem, kam bosta umestila plinsko peč, rekuperator, glavne razvode cevi in vse druge pritikline, ki jih je prinesla energijska prenova. K sreči sva imela dobrega arhitekta, večkrat poudarita gostitelja. Vse našteto mu je namreč uspelo »zložiti« na manj kot dveh kvadratnih metrih v vgradni omari v utilitiju, lastnika pa sta navdušena tudi nad drugimi njegovimi rešitvami.

Njej, na primer, največ od vsega pomeni shramba, ki je pred prenovo ni imela, zdaj pa ima svoje mesto tam, kjer je bilo prej stranišče za goste, in je po njenih besedah najbolj uporaben prostor v prenovljeni hiši. Možu pa se zdi ključnega pomena, da je iz tipične murgelske hiše, ki ima skupaj s prizidkom približno 130 kvadratnih met­rov bivalne površine, potegnil največ, kar je bilo mogoče, pri čemer je znal upoštevati njune želje in povezati prostore tako, kakor sta si zamislila.

Z denarjem, ki sva ga dala za obnovo, bi brez težav zgradila novo hišo, pravita gostitelja, a jima po drugi strani ni prav nič žal, da sta se odločila za ta korak. Vredno je bilo tako zaradi udobja kot zaradi nižjih zneskov na položnicah za ogrevanje. V letošnji ogrevalni sezoni, na primer, je bila poraba plina za dobrih 17 odstotkov manjša kot preteklo sezono. Eko sklad jima je za štiri ukrepe energijske sanacije priznal približno 33.000 evrov stroškov, od tega sta dobila povrnjenih skoraj 7000 evrov.