Mansarde: Ne prenova, temveč gradnja pod streho

Hiša, ki šteje več sto let, je zadnje stoletje v lasti njene družine. Kakor se spominja, jo je podstrešje, tedaj povsem prazno, z odejo prahu in tam živečimi golobi, privlačilo že od otroštva. Premoglo je neki čar, ki je v njej prebudil željo, da bi tam nekoč zares živela.

Arhitekta Petra Plantana iz ljubljanskega biroja Atelier arhitekti so v hišo najprej povabili pred osmimi leti, da je zrisal stopnice, pred tremi leti pa so mu zaupali še preureditev podstrehe v stanovanje, nekakšen odprt loft. »To je bilo popolnoma neizkoriščeno podstrešje, dvovišinski prostor brez svetlobe in le z nekaj manjšimi frčadami proti Glavnemu trgu. Osnovna arhitekturna zamisel je bila, da ga ločimo na osrednji izčiščen dvovišinski prostor in del z mezaninom, vmes­nim nadstropjem. V njegovem spodnjem delu smo predvideli kopalnico, spalnico in sobo, nad njimi pa ložo s pogledom na notranje dvorišče oziroma bližnjo Kapiteljsko cerkev. Moj cilj je bil predvsem, da mrtvemu podstrešju vdahnemo svežino,« pripoveduje Plantan. Za katerega drugega naročnika bi morda ubral kakšno drugo rešitev, a v mislih je imel dejstvo, da bo v njem živelo mlado dekle, zato je trenutna zasnova stanovanja zelo odprta, vendar omogoča, da se ob morebitnem povečanju družine doda soba. »Danes smo začeli padati v sterilno abstrakcijo in v revijah tekmujemo s fotografijami skoraj neživljenjsko izčiščenih prostorov z minimalistično opremo. Pozabili smo, kaj je arhitektova primarna vloga. To je, da ustvari dobro organiziran in funkcionalen prostor, v katerem pa se mora človek dobro počutiti oziroma je v njem prijetno bivati. Osnovna naloga je bila torej ustvariti funkcionalno oblikovano in osvetljeno lupino – ta zaradi šestmetrske višine stropa daje občutek, kot bi bili v kakšni cerkvi – ter ohraniti in še poudariti značaj prostora – stare lesene tramove, ki smo jih tam, kjer je bilo mogoče, pustili vidne,« poudarja sogovornik. Dodaja, da bi bilo seveda najlažje vse skupaj prekriti z mavčnimi ploščami, a s tem bi ubili čar prostora. Tudi naročnici se je zdelo nadvse dragoceno ohraniti sive »kosti« stare hiše, saj je to po njenem izraz spoštovanja do dediščine, samo pa to neguje tudi s tem, da uporablja tudi podedovane kose pohištva.

Brez pravega kota

Stanovanje je orientirano vzhod–zahod, mož­nost za predrtje strehe oziroma dodatno naravno osvetlitev z okni je bila na zahodni, notranji dvoriščni strani, ki ni spomeniško zaščitena kot prednja, vzhodna stran mestnega trga. Na vprašanje, kaj je bil najtežji zalogaj, Plantan odgovarja, da iz vsega, česar se v taki stari hiši dotakneš, nastane problem. Prostor je tako rekoč brez pravega kota, zaradi specifike strehe so v zgornji del lahko vgradili le dve vrsti strešnih oken, ne načrtovanih treh, bilo je kup na videz majhnih podrobnosti, za katere je bilo treba sproti iskati ustrezne rešitve, drugače bi težko izpeljali celotno zasnovo. »Zagotovo je bila zahtevna izvedba lože z balkonom v frčadi s pogledom na Kapiteljsko cerkev, vendar noben poseg ni zahteval dodatnih statičnih ojačitev. Mezanin je vpet med obstoječo strešno konstrukcijo in izdelan kot klasična lesena medetaža. Pri inštalacijah smo imeli srečo, saj je med ploščo in tlakom približno 60 cm praznega prostora, kamor smo lahko umestili vse napeljave, tudi prezračevanje, napo pa smo skrili v pult kuhinjskega otoka. Zaradi vsega naštetega je prostor tako neopredeljen, da ga v hipu lahko spremeniš in na novo organiziraš, edino kopalnica s straniščem je bila določena že od začetka. Bivalni del sem zasnoval tako, da je ob širjenju družine mogoče dodati sobi. Mislim, da smo glede na želje naročnice naredili največ, kar je bilo na teh 130 kvadratnih metrih uporabne površine mogoče,« pojasni sogovornik. Dodaja še, da bi prostor dobil povsem drug značaj, če bi mu dodali barve ali ga drugače opremili. A vse to je mogoče kadarkoli, če lupina deluje.

Skupna investicija je na koncu dosegla ceno manjšega stanovanja. Najdražje je bilo talno gretje in sistem hlajenja ter prezračevanja, pravi lastnica. Sicer pa pozimi ni tu nič bolj mrzlo kot tam, kjer je živela prej, ko se upre poletna vročina, pa je treba kdaj tudi hladiti, a če si dosleden in ponoči odpiraš strešna okna (ta se odpirajo z daljinskim upravljalnikom), lahko prihraniš nekaj električne energije, razkriva izkušnje Milena. Priznava, da bi bilo takšno stanovanje težko uresničiti brez arhitekta, saj je tako velik gradbeni poseg preveč kompleksen za nestrokovnjaka. »Res sem vesela, da nam je uspelo pridobiti poglede na tri strani: na Glavni trg in dvorišče ter z galerije še više nad strehe hiš. Vztrajala sem, da bi rada imela teraso na vrhu, in nazadnje smo našli primerno rešitev,« poudarja. Poleg lože, ki jo opisuje kot resnično svetel prostor, za svoj najljubši kotiček navede visečo mrežo in omeni, kako krasno so zaživele stop­nice. Ne samo da imajo estetsko in osnovno uporabno vrednost, temveč so družabni del dnevnega prostora, kamor se zelo radi usedejo prijatelji, ko pridejo na obisk.

Arhitekt Peter Plantan opominja, da je po starih mestnih jedrih po Sloveniji ogromno takšnih podstrešij, ki bi lahko podobno zaživela in v mesto znova pripeljala mlade in družine. Čeprav jih vidimo kot manj kakovostne in degradirane prostore, s primernimi posegi ponujajo veliko bogatejšo bivalno izkušnjo kot denimo novogradnje. Projekt, ki ga opisuje kot gradnjo pod streho, v povprečju vzame dve leti, da se proučijo vse mož­nosti, se izkristalizira ideja, izdela finančna konstrukcija in izvedejo gradbena in obrtniška dela.

Bodočim investitorjem svetuje, naj idejno zasnovo zaupajo, denimo, trem arhitektom oziroma birojem in se potem odločijo za tisto, ki jim je najbolj blizu, oziroma za avtorje, s katerimi najdejo skupni jezik. »Toliko mladih nadarjenih in ustrezno izobraženih ljudi je pripravljenih delati in dodobra premisliti stvari, samo priložnost jim je treba dati, in če investitor razume, da mu kot arhitekt hočeš pomagati, nastanejo krasne stvari. Naj poudarim, da se kar dve tretjini strank obrne na arhitekta po že izvedenih zgrešenih posegih. V sistem odpravljanja napak pa jih večina zabrede, ker se stvari ne lotijo celostno. Marsikdo misli, saj bomo postavili samo nadstrešek, a potem že gradijo novo drvarnico, prizidek in tako na dolgi rok izgubijo priložnost, da bi vse skupaj delovalo kot usklajena in dovršena celota. Bolje je na začetku več vložiti v ideje, ker bo to še zmeraj stalo manj, kakor če boš nekaj napačno in nefunkcionalno zgradil,« še opominja sogovornik. Med splošnimi nasveti, ki se dotikajo mansard, pa navaja, da je prostore treba čim bolj odpreti in uporabiti predvsem svetlejše materiale. Vse drugo pa je treba posebej proučiti, saj so vsak prostor, pa tudi naročnikove želje in njegov življenjski slog zgodba zase.