Menjava oken: S pravilno vgradnjo 
bo manj toplotnih izgub

Večjo pozornost moramo oknom nameniti tudi zaradi tehničnega pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah, ki je eden najbolj strogih v EU in nalaga, da lahko v objekt vgradimo samo okna, ki imajo toplot­no prehodnost stekel 1,1 W/m²K oziroma 1,3 W/m²K, če upoštevamo tudi okvirje. Pri kakovostnem oknu so pomembne lastnosti število stekel, plin v medprostoru, nanos na šipah, distančnik, okvirji, krila in tesnila. Šele s kakovostno zasteklitvijo in nato primerno fasado pa dosežemo, da se bodo stroški ogrevanja bistveno zmanjšali, lahko tudi za polovico.

Največ toplotnih izgub se ustvari z ventilacijskimi izgubami skozi stik med krilom in okvirjem ter skozi fugo oziroma stik med konstrukcijo in okenskim okvirjem. Na teh mestih lahko nastane toplotni most, ki lahko povzroči težave zaradi površinske kondenzacije vodne pare in zato razvoja plesni. Kakovostna okna pa so pomembna tudi zaradi zvočne izolativnosti in primernega odbijanja sončnih žarkov. »Kakovostna montaža oken je ključnega pomena. Ne glede na to, ali zamenjujemo stara okna ali gre za novograd­njo, mora biti stik med stavbnim pohištvom in steno dobro zatesnjen, da zagotovimo in ohranimo toplotno in zvočno izolativnost oken,« poudarja Teja Vrečko Luknar iz podjetja Mik Celje.

Menjava oken pred fasado

Pri energijski sanaciji hiše je prva na vrsti menjava stavbnega pohištva, šele nato se lotimo toplotne izolacije zunanjih sten. Pri menjavi oken je zelo pomemben način priprave in obdelave gradbene odprtine. Začnemo z natančnimi meritvami, pri katerih upoštevamo tudi morebitno poznejšo vgrad­njo roletne omarice in druge nadgradnje okenskega okvirja. Določiti moramo pravo višino, globino in kot vgradnje. Stari podboj se izreže iz odprtine. »Omet se s tem lahko na notranji strani poškoduje. Te poškodbe po vgradnji novega okna preprosto saniramo. Če ob menjavi oken izvedemo tudi novo fasado, imamo možnost, da okna izvlečemo na zunanjo stran in s tem ne poškodujemo notranjega ometa. Če na zunanji strani dodatno odbijemo omet, lahko vgradimo nova okna enakih mer, kot so bila stara,« razloži Aleš Šnabl iz podjetja Satler okna in vrata ter doda, da mora nova fasada čim bolj prekriti podboj, še posebno če imamo zunanja senčila.

Naslednja faza je vijačenje okvirjev v zidne odprtine in tesnjenje s tesnilom. Kako bomo to izvedli, je odvisno tudi od načina montaže (klasična ali montaža RAL). »Stik med zidom in oknom mora biti pravilno zatesnjen, brez vidnih odprtin ali poškodb okenskega okvirja, da zagotovimo toplotno in zvočno izolativnost oken. Okno mora biti vstavljeno tako, da niti krilo niti okvir nista mehansko poškodovana, da krilo ni povešeno in se brez težav zapira in odpira, brez vsakršnega zatikanja,« postopek opisuje Teja Vrečko Luknar.

Šele po menjavi oken se lotimo fasade. Izolacijski sloj na zunanji strani mora čim bolj prekriti podboj okna. »S tem preprečimo nastanek toplotnih mostov na stiku med oknom in konstrukcijo. Objekt dobi tudi lepši videz, ko fasada prekrije stik do okna brez dodatnih vidnih zaključnih profilov,« ugotav­lja Aleš Šnabl. Največ napak je pri obdelavi špalet in vgradnji zunanjih okenskih polic, saj ravno na teh dveh mestih najpogosteje nastajajo toplotni mostovi. Zato moramo police dobro mehansko pritrditi in narediti naklon, da bo voda odtekala od okvirja okna proti robu police. Stik med oknom in polico pa mora biti vodotesen in paroprepusten.

Klasična in montaža RAL

Okna se pri nas še vedno večinoma vgrajujejo klasično, predvsem zato, ker je bil včasih postopek po smernicah RAL zamudnejši. Ker pa zdaj oba načina zahtevata skoraj enako časa, je veliko bolj pametno okna vgraditi po kakovostnejšem standardu. Klasična montaža pomeni predvsem vgradnjo oken z vijaki in izolacijsko peno. Režo med okensko odprtino in okenskim krilom zapolnimo s poliuretansko peno, ki pa je trdna in se pri temperaturnem raztezanju in krčenju lahko pretrga ter ne opravlja svoje funkcije, kot bi morala. Prav tako poliuretanska pena zaradi svoje strukture nase veže vlago, ne more pa je oddajati.

Pri montaži RAL se reža med oknom in zidom zapolni z večnamenskimi trakovi, ki se raztezajo glede na temperaturo in vlago ter preprečujejo nastanek toplotnih mostov. Trakovi na notranji strani delujejo kot parna ovira, saj preprečujejo vdor vlage iz notranjega prostora v režo med okvirjem in zidom. Na zunanji strani so paroprepustni, da lahko oddajajo vlago, ki prodre od zunaj. Sredica trakov pa zagotavlja toplotno in zvočno izolacijo. Vgradnja po smernicah RAL torej pomeni, da so okna zatesnjena v treh ravninah. »Notranja raven je paronepropustni sloj, sred­nji sloj je izolacija, zunanji sloj, ki je paroprepusten, pa omogoča prehod pare, kondenza. Preprosto povedano, je to enaka tehnična izvedba, kot se zahteva pri strehi. Notranja folija prepreči prehod vlage v izolacijo in s tem v zid, srednji sloj je izolacijski, zunanji sloj pa prepušča vlago in je vodoneprepusten,« pojasnjuje Aleš Šnabl. »Montaža RAL je energijsko učinkovita montaža, ki zaradi svoje specifičnosti zagotavlja zmanjševanje izgub toplotne energije ter preprečuje vdor vlage v zid in s tem nastanek kondenza, ki poslabša izolativne sposobnosti okna,« prednosti opiše Teja Vrečko Luknar. Čeprav te smernice niso zapovedane s pravilnikom, pa jih v zadnjem času upoštevajo vsa podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo in montažo oken. »Montažo RAL priporočamo pri vgradnji stavbnega pohištva v novogradnje, obvezna pa je pri pasivnih in nizkoenergijskih hišah, saj je izjemno energetsko učinkovita in tako kot vse druge vrste vgradnje, ki jih izvajamo v našem podjetju, skladna z veljavnimi predpisi o toplotni zaščiti stavb. Kot strokovnjaki na področju energijsko učinkovitih prenov svetujemo montažo RAL, ki je skladna z veljavnimi predpisi o toplotni zaščiti stavb in bo v prihodnjih letih postala obvezna tudi v Sloveniji,« poudari Teja Vrečko Luknar.

Primerna zasteklitev

Zaradi večje površine je pomembno, kakšno zasteklitev oken izberemo, saj se skozi šipe izgubi največ toplote. Klasična termopanska zasteklitev z dvema stekloma in zrakom vmes se v zadnjem času uporablja vse redkeje. Za objekt, ki ni nizkoenergijski ali pasiven, je običajno najbolje izbrati dvoslojno toplot­noizolacijsko zasteklitev, ki ima vmesni prostor napolnjen z enim od žlahtnih plinov, največkrat z argonom ali kriptonom, ki delujeta kot dodatni izolator. Tesnjenje naj bo dvojno, pri čemer so tesnila kakovostna, prožna, odporna na vremenske vplive, narejena iz posebnih gum ali silikonskih mas. Na toplotne izgube vpliva tudi distančnik med stekloma, še posebno če je iz aluminija, zato se v zadnjem času med stekla vstavljajo distančniki iz nerjavnega jekla ali PVC. Pri sodobni zasteklitvi so pomembni še nizkoemisijski nanosi, ki povečajo energijsko učinkovitost. Ti namreč odbijajo del sončnega sevanja od površine, zmanjšujejo toplotne izgube in varujejo pred bleščanjem in ultravijoličnimi žarki. Nanosi so tako tanki, da jih ne moremo videti s prostim očesom. Najpogosteje so narejeni na notranji strani šip v medsteklenem prostoru. Njihova edina pomanjkljivost je, da slabše prepuščajo kratkovalovno sončno sevanje, zato v prostor prodre manj svetlobe, kar pomeni, da pozimi onemogočajo pasivno izkoriščanje sončne energije.

Predvsem za nizkoenergijske in pasivne hiše ponavadi izberemo trislojno zasteklitev z dvema nizkoemisijskima nanosoma in žlaht­nim plinom v medsteklenem prostoru, saj so toplotnoizolativne lastnosti veliko boljše kot pri dvojni zasteklitvi. So pa zato slabše svetlobne lastnosti. »V zadnjem času se vse več uporablja trislojna zasteklitev, ki pomeni boljšo toplotno izolacijo in prihranek pri stroških za energijo. Pri tem svetujemo, da se ob naročilu oken oziroma stekla zahteva topli rob na steklu oziroma tako imenovani medstekelni distančnik. Topli rob (PVC namesto aluminija) v bistvu pomeni, da ima steklo enako toplotno učinkovitost na celotni površini. Nižji je toplotni količnik zaščite (Ug), steklo pa zagotavlja boljšo izolacijo. Običajno je izolacijski količnik oziroma prehodnost toplote Ug = 0,7 W/m²K za nizkoenergijske hiše, za pasivne hiše pa Ug = 0,6 oziroma 0,5 W/m²K. Takšna stekla hkrati delujejo tudi kot zvočna in varnostna zaščita,« trislojno zasteklitev opiše Aleš Šnabl.