MOS 2016: Nadgrajevanje izvirnih izdelkov

Znosnejše

Če smo se lani komaj prebijali mimo obiskovalcev, katerih tok so uspešno ustavljali razstavljavci s številnimi predstavitvami tako med stojnicami kot na osrednjem prizorišču, je letošnja prireditev minila veliko manj »masovno«. Zaradi tega se je zdela obiskovalcem prijaznejša, še vedno pa – tako kot na večini podobnih prireditev v Sloveniji – na MOS šepajo preglednost, označbe in celostni koncept prireditve. Zgledi iz tujine s stropnimi oznakami dvorane, v kateri smo trenutno, oznakami vseh izhodov in dvoran, ki nas za njimi čakajo, ter številčnimi oznakami v kotu vsakega razstavnega prostora bi k temu veliko pripomogli.

Les in drugo

Sicer pa so se obiskovalci lahko do onemoglosti naužili ponudbe lesnih izdelkov, dobesedno od žlice do hiše, ogrevalno-kuhalnih izdelkov, s tradicionalnimi kamini in modernimi retro štedilniki na čelu, pa tudi tistim, kar iz tovrstnih izdelkov običajno pride in nato konča v naših želodcih. Vsemu temu so svoje dodali tudi ponudniki sorod­nih (okna, pohištvo, vrata, krovstvo) in dopolnilnih (peleti, drva, shranjevanje obojih) izdelkov. Zato ne bi bilo težko posplošiti, da je bil najbolj opazna rdeča nit minulega MOS zagotovo les v najširšem pomenu besede. Ob tem je državno mačehovstvo do vseh (ob)lesnih dejavnosti toliko bolj nerazumljivo, saj skoraj ni izdelovalca, ki ne bi bil primoran iskati surovin in polizdelkov (tudi) zunaj naših meja, saj jih tu ali ni ali so predragi.

Seveda ponudba MOS nikakor ni bila omejena zgolj z lesarstvom v najširšem pomenu besede, ampak je bila prežeta tudi s kovinsko in elektroponudbo, med katerima je bilo tudi obilo izdelkov in rešitev mladih, tako s srednješolske kot univerzitetne ravni. Kar množično so se jim pridružili tudi ponudniki turističnih storitev, ki tradicionalno pritegnejo obilo Slovencev, ne nazadnje veljamo za enega bolj popotniških in športnih narodov. No, očitno pa je bilo tudi obilo dobrih jedcev, ki so skrbeli, da med stojnicami z domačimi in malce bolj eksotičnimi eksplozijami za brbončice nikoli ni bilo zatišja.

Zmagovalci

Strokovnjaki so med razstavljavci izbrali tudi dobitnike priznanj. Zlato so dobili ministrstvo za izobraževanje znanost in šport (Stičišče znanosti in gospodarstva), Arch vitalis in Inovatika. Ministrstvo je predstavilo projekt Bionski človek za izobraževalne namene, ki naj bi poenostavil in pospešil prenos najsodobnejših medicinskih raziskav v realnost in prakso, s čimer naj bi se povečala uporabnost in učinkovitost tovrstnih dognanj. Prijetno presenečenje z nagrado ministrstvu pa sta dopolnili podjetji, ki nadaljujeta in celo nadgrajujeta inovativne rešitve oziroma izdelke. Tako so pri Arch vitalisu uspešen razvoj in izdelavo montaž­nih hiš usmerili v mobilne vitalne hiše, ki tako v enem izdelku združujejo na videz nemogoče: mobilnost hiš ter njihovo hkratno pasivnost in paropropustnost. Še bolj prijet­no pa preseneča mlado slovensko podjetje Inovatika, pri katerem so svoj ogrevalni sistem še nadgradili in ga tudi preimenovali. Večkrat nagrajeni IBS 48h je tako postal IBS Hestia 48h: »Z omembo starogrške boginje ognjišča, doma in družine smo želeli uporabnikom še približati bistvo našega podjetja in izdelka,« nam je zaupala predstavnica podjetja Sara Udovč, ki je prepričana, da je Hestia med najbolj dognanimi ogrevalnimi sistemi na svetu. Z uporabo tradicionalnega kuriva – polen – namreč omogoča neprimerljivo udobje (vsaj 48 ur brez potrebe po nalaganju, več kot 90-odstotni izkoristek in 99-odstotna čistost gorenja lesa), ki jim ga uspelo zagotoviti z napravo velikosti dvokrilnega hladilnika. In to skupaj s 330-litrskim zalogovnikom vode in 250-litrskim zalogovnikom drv, ki sprejme polena od 30 cm do metra dolžine. »V zadnjem letu pa smo izjemno učinkovit in kompakten sistem izboljšali še z izdatno nadgradnjo zmogljivosti in uporabnosti, ki obsega vse od grafičnega upravljanja na zaslonu, občutljivem na dotik, do upravljanja na daljavo po telefonu,« nam je povedala Udovčeva in dodala: »Ampak to nikakor še ni vse, kar že razvijamo in želimo ponuditi v naših sistemih.« Ali bo mogoče na zaslonu gledati tudi tv-programe – kot si je zaželela ena od njihovih strank, ki kurilnico po zamenjavi sistema zdaj uporablja tudi za družabni prostor –, še ni želela komentirati.

Tudi dobitniki srebrnih priznanj so prikazali izjemno inovativnost in zmogljivost pro­izvodnje, druži pa jih še dejstvo, da vsi ponujajo rešitve z bolj mehanskim pridihom. Tako je samostojni podjetnik Samo Jeram izumil avtomatski sirarski kotel, ki uporabniku prek vmesnika in spletne aplikacije poenostavlja nadzora predelave mleka kar s sodobnimi prenosnimi napravami. Podobno uspešno je podjetje Inoxvrbovšek, kjer so izdelali vodotesno pergolo brisole hard-top. Med njenimi številnimi inovativnimi rešit­vami izstopata odvodnjavanje in dejstvo, da je narejena iz aluminija in nerjavnega jekla, ki ju poleg velike obstojnosti odlikuje tudi razmeroma lahka predelava po pretečeni živ­ljenjski dobi. Med vsemi tremi je zagotovo najbolj znano in uveljavljeno podjetje Pirnar, kjer so razvili in izdelali – po njihovih besedah – izvirno svetovno novost s ključavnico na prstni odtis in elektronskim potezalom. Vrata ultimum pure z omenjenim sistemom one touch tako menda pomenijo vrhunec preproste uporabe za stranke, ki si takšnega upravljanja želijo in si ga lahko privoščijo.

Med dobitniki bronastih priznanj pa vsekakor velja omeniti mlado arhitektko Katalin Grubelnik, ki so jo nagradili za zamisel in oblikovanje drevesne hiške, za katero pravi, da je dejansko hiška med drevesi, saj se ne »obeša« nanje, ampak jo podpirajo leseni stebri na točkovnih temeljih. Kreativnost Grubelnikove pa se nadaljuje tudi pri zasnovi notranje opreme hiške, tako da so možnosti prilagajanja in uporabe tovrstnih objektov skoraj neomejene.

Vrata brez roba in klasične sredice

Grubelnikova tesno sodeluje tudi s podjet­jem Namestnik, ki je na sejmu predstavilo ne le eno, ampak kar dve tehnološki rešitvi, ki sta v postopku patentiranja. Vratom brez vidnih nasadil so namreč dodali podboje brez tipičnega roba, »stopnice«, ki običajno uokvirja vrata. »Sistem, ki nima vidnih spojnikov oziroma vijakov, smo razvijali dobri dve leti in ga nadgradili s svojo drugo novost­jo: vratnimi krili, pri katerih je sredica iz stirodurja obložena z laminatom,« nam je povedala Jelka Namestnik. Zakaj? »Ker so že zaradi običajne namembnosti te talne obloge mnogo odpornejše na udarce in preproste za čiščenje, vratna krila pa so zaradi stirodurja kljub razmeroma manjši teži zvočno in toplotno zelo izolativna,« pojasni Namestnikova in dodaja: »Poleg tega je izbor končnega videza laminatov skoraj neomejen.«

Ležišča s konopljo

Z razvojem netradicionalnih polnil se ukvarjajo tudi pri podjetju Slovenska postelja, kjer so na MOS predstavili prvo slovensko ležišče iz ekološko pridelane slovenske konoplje. Podobno kot pri lesni industriji je bila tudi tu eden ključnih povodov za razvoj vse večja ozaveščenost uporabnikov. »Odzvali smo se klicu strank nazaj k naravi. S slovenskimi gojitelji industrijske konoplje smo tako več mesecev razvijali vrhnjo plast našega ležišča,« nam je motive za tovrstni izdelek predstavila Sandra Mlakar, poslovodja in svetovalka pri podjetju Slovenska postelja. Sprva pretanko plast za pravi občutek ležanja »na seniku« je bilo treba primerno odebeliti – »za kar je na povprečnem ležišču potrebno približno 2 kg konoplje,« pove Mlakarjeva – in nato še ustrezno prešiti, da bi bili občutki in obstojnost kar se da dobri. Odziv je, tako Mlakarjeva, presenetljivo dober, predvsem med pari, ki se zgolj dva tedna po začetku prodaje očitno navdušeno odločajo za »ljubezen na seniku«. Zakaj potem konoplja, in ne seno? »Poleg očitne priljubljenosti konoplje je njena glavna prednost, da je odlična za ljudi z alergijami, saj je odporna proti plesnim, bakterijam in pršicam,« zatrjuje Mlakarjeva in dodaja, da pa k temu velja prišteti tudi vse pozitivne lastnosti sena – torej odlično zračnost in uravnavanje temperature. Ležišča s konopljo uvrščajo pri Slovenski postelji v srednji visoki razred (s ceno dobrih 700 evrov za standardno enoposteljno ležišče), a glede na dober odziv nameravajo ta program razširiti na nadvložke, posteljnino, futone … in s tem konopljo še bolj približati našim domovom.

Dom iz brun

Nič pa ne more naših domov bolj približati naravi kot hiše, narejene iz brun. Ampak ne tiste brunarice, v katerih hranimo vrtno orodje in pletenko rujnega, ampak pravi bivalni objekti, narejeni iz masivnega lesa, nadgrajenega s sodobnim znanjem in materiali, ki skupaj ustvarjajo najbolj pristno obliko bivanja. »Od klasičnih skeletnih hiš se naše ločijo predvsem po tem, da zanje v povprečju uporabimo 50 odstotkov več lesa, pri čemer pa porabimo manj energije kot pri klasični gradnji,« nas je na bistveno razliko glede na klasične »lesene« hiš opozoril Jože Ljubenko, prodajnik pri podjetju Loghouse. Čeprav vsako hišo popolnoma prilagodijo potrebam željam stranke, se cene na ključ gibljejo med 700 in 2000 evri na kvadratni meter. Tako ni nenavadno, da so v samo nekaj letih pridobili stranke od Irske do Japonske in vmes izdelali tudi objekt s 1500 kvadratnimi metri površin. »Vse to je zraslo na zapuščini podjet­ja Smreka, kjer so se s to dejavnostjo ukvarjali od leta 1955,« pove Ljubenko, ko opiše še enega slovenskega feniksa, ki je iz pogorišča propadlega podjetja vzletel na krilih znanja in zanosa zaposlenih.

Varnost do zadnje svetilke

Vgradna svetila, predvsem njihove stropne različice, že leta veljajo za prvo izbiro pri novogradnjah in prenovah. A tako arhitekti kot gradbeniki in seveda tudi nevešči samograditelji vse prevečkrat pozabljajo, da estetika lahko pride z visoko ceno. Pa s tem ni mišljena (le) cena svetil, ampak v najslabšem primeru lahko celoten dom. »Veliko ljudi se sploh ne zaveda nevarnosti, ki jih prinaša vgradnja vgradnih reflektorjev neposred­no v strop,« na podlagi večletnih izkušenj ugotavlja Romana Golob, komercialistka iz podjetja Dimco. Takšna vgradnja, pogosto v mavčne, spuščene strope, namreč ne omogoča zadostnega hlajenja svetil in v primeru (neustrezno) izoliranega stropa lahko pomeni nevarnost vžiga. Vse preveč lastnikov nepremičnin, posebno lokalov in podobnih poslovnih prostorov, se namreč obnove in vgradnje loti po domače, s čimer lahko resno ogrozijo investicijo ali cel objekt. »Temu se lahko izognemo z uporabo požarno odpornih doz, ki jih je mogoče vgraditi tako med samo gradnjo kot pozneje,« pomirja Golobova in dodaja: »Tako se za ceno približno šestih evrov izognete predčasni odpovedi ali deformaciji svetila, v najbolj skrajnih primerih pa celo požaru.«

Varnost na daljavo

Med ponudnike rešitev za upravljanje na daljavo so med prvimi stopili pri podjetju MKL Systems, ki so že leta sinonim za vgradnjo in avtomatizacijo garažnih vrat. »To ponudbo smo želeli nadgraditi z rešitvijo, ki po pol­urni vgradnji omogoča, da uporabniki naših sistemov po telefonu nadzorujejo in uprav­ljajo svoja garažna vrata,« je rešitev predstavil komercialist Jaroslav Tašler. Za novost na našem trgu, ki je po njegovih besedah priljubljena predvsem pri mlajših uporabnikih, je treba odšteti 130 evrov, a Tašler kljub temu opozarja: »Še vedno pa je najbolje, če se uporabnik (tudi) s pogledom prepriča o pravilnem zapiranju vrat.«

Varnost v višavo

Veliko pozornosti je na sejmu vzbudil tudi soroden, a kljub temu povsem drugačen sistem varovanja naše lastnine. Podjetje Elmars je namreč predstavljalo ograjna vrata, ki se v nasprotju z vsemi drugimi rešitvami ob odpiranju umikajo v edino smer, kjer je (običajno) vedno dovolj prostora: v zrak. »Tako se na primer večmetrska vrata dvignejo v pokončno lego, ki zavzema manj kot meter širine,« trdi Roman Avbelj, solastnik podjetja Elmars. Zelo učinkovita in nedvomno praktična rešitev pa nikakor ni poceni (5500 do 22.000 evrov), a po Avbljevih besedah zanimanja med potencialnimi strankami ne manjka. No, kljub temu so pri njegovem podjetju pripravili tudi precej cenejše celostne rešitve in recimo klasična avtomatizirana dvoriščna vrata »na ključ« ponujajo za dobrega tisočaka ali še manj.