Obnove - Prvi korak: energetski pregled

Kako se lotiti energijske prenove stare hiše?

Najprej je treba ugotoviti, kakšne so toplotne izgube, kje nastajajo in na katerih mestih so največje. Šele na podlagi natančne analize obstoječega stanja je mogoče določiti sanacijske ukrepe in smiselno zaporedje njihovega izvajanja. Investitorji največ napak pri obnovi naredijo z neusklajenim, stihijskim pristopom, pri katerem z napačnim zaporedjem ukrepov pogosto izničijo učinke posameznih posegov. Prvi korak je torej energetski pregled objekta, na podlagi katerega nam bo strokovnjak (projektant) predlagal ukrepe, s katerimi bomo zmanjšali porabo energije in povečali energijsko učinkovitost, zaporedje njihovega izvajanja, ocenil pa bo tudi stroške ukrepov in podal okviren čas, v katerem se nam bo naložba povrnila.

Kako zmanjšati toplotne izgube?

Stroške za ogrevanje lahko zmanjšamo tudi zgolj z vgradnjo učinkovitejše ogrevalne naprave z večjimi izkoristki, a samo s tem nismo naredili veliko, saj so toplotne izgube še vedno takšne, kot so bile. Te bomo učinkovito, tudi za polovico, zmanjšali tako, da izdatno toplotno izoliramo streho in fasado (tudi vkopane dele) ter zamenjamo dotrajano stavbno pohištvo. Šele potem pride na vrsto posodobitev ogrevalnega sistema. Tako veleva teorija, v praksi pa stvari pogosto tečejo povsem drugače, bodisi zaradi omejenih finančnih zmožnosti bodisi zato, ker morda zaradi razgibane arhitekturne zasnove nekaterih delov oziroma elementov stavbe ni mogoče zadostno toplotno izolirati, ne da bi s tem občutno spremenili njenega videza. Zato je včasih kljub temu bolje narediti vsaj nekaj kot nič, pa čeprav to pomeni le nakup učinkovitejšega kotla.

Koliko izolacije na fasado?

Debelino toplotne izolacije je priporočljivo izračunati, pri čemer je treba upoštevati več dejavnikov. Najpomembnejši so toplotna prevodnost izbranega izolacijskega materiala in njegova gostota, pa tudi arhitekturna zasnova hiše, njena orientiranost, osončenje in osenčenje, bioklimatske razmere na parceli ... Vsekakor pri debelini ne kaže varčevati, saj je sam material v primerjavi s prihranki, ki jih omogoča, zelo poceni. Debelino posredno predpisuje pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, po katerem toplotna prehodnost zunanje stene ne sme presegati 0,28 W/m²K. Da bi zadostili zahtevam Eko sklada za pridobitev nepovratnih sredstev, bi torej morali na zunanje stene vgraditi najmanj: 12 cm kamene volne s toplotno prevodnostjo 0,036 W/mK; 12 cm kamene volne s toplotno prevodnostjo 0,035 W/mK; 13 cm navadnega ekspandiranega polistirena s toplotno prevodnostjo 0,039 W/mK; 11 cm grafitnega ekspandiranega polistirena s toplotno prevodnostjo 0,032 W/mK; 8 cm tako imenovane kremšnite s toplotno prevodnostjo 0,022 weber.therm plus ultra; 15 cm debele mineralne plošče iz porobetona s toplotno prevodnostjo 0,045 W/mK. Ampak to so, kot že rečeno, minimalne debeline. Če želimo, da bo hiša po prenovi čim bolj varčna, je smiselno dodati kakšen centimeter več.

Koliko izolacije na streho?

V pravilniku o učinkoviti rabe energije v stavbah so zapisane maksimalne vrednosti toplot­ne prehodnosti (U) za posamezne konstrukcijske sklope. Največja dovoljena vrednost U za streho je 0,20 W/m²K, kar pomeni približno 20 centimetrov izolacije iz steklene volne s toplotno prevodnostjo 0,035 W/mK, na primer. Priporočena minimalna debelina izolacijskih plošč iz ekspandiranega polistirena z izboljšano toplotno izolativnostjo za vgradnjo med špirovce je 18 centimetrov, prav tako za vgradnjo nad njimi, medtem ko morajo biti običajne izolacijske plošče ekspandiranega polistirena debele 22 centimetrov. Vendar so to le minimalne zahteve. Po mnenju strokovnjakov je sicer najbolj optimalno vgraditi 30 do 35 centimetrov izolacije s toplotno prevod­nostjo 0,035 W/mK (pri pasivnih hišah so debeline še večje). Debelina toplotne izolacije, ki zadosti merilom pravilnika, je sicer odvisna od toplotne prevodnosti izolacijskega materiala. Nižja ko je, boljši toplotni izolator je material. Če investitor izbere toplotno izolacijo z nižjo toplotno prevodnostjo, je lahko vgradi tudi manj od priporočene debeline. Zahtevam pravilnika tako zadosti 30 centimetrov izolacije iz ekstrudiranega polistirena s toplotno prevodnostjo 0,035 W/mK, s 25 centimetri kamene volne pa dosežemo toplotno prehodnost strehe 0,16 W/m²K, s čimer že izpolnjujemo pogoje za pridobitev nepovratnih sredstev Eko sklada, po katerih toplotna prehodnost strehe ne sme presegati 0,18 W/m²K. Še nekoliko manjša, 0,153 W/m²K, bo toplotna prehodnost strehe, če jo bomo izolirali s 3,5 centimetra debelo lesno vlaknenko in 22 centimetri vpihanih lesnih vlaken (skupna debelina izolacije 25 centimetrov).

Kako pravilno sanirati dimnik?

Preden se lotimo obnove strehe in vgradnje izolacije pod njo, je priporočljivo preveriti, v kakšnem stanju je dimnik, in ga po potrebi obnoviti. Način sanacije je odvisen od morebitnih poškodb. En način je porušitev in ponovna pozidava tistega dela dimnika, ki gleda iz strehe oziroma do plošče na podstrehi. Ta del dimnika je lahko zaradi zunanjih vplivov (dež, veter) najbolj poškodovan, poleg tega se temperatura dimnih plinov proti ustju dimnika običajno znižuje, zato se lahko notranjost dimne tuljave poškoduje zaradi kondenzacije vlage iz dimnih plinov. Drugi način pride v poštev, če dimnik nima vidnejših poškodb – če presek obstoječe zidane tuljave to omogoča, vanjo preprosto vstavimo novo tuljavo iz nerjavne pločevine (inoksa), na njenem spodnjem delu pa se prigradi lovilec kondenzata in morebitne meteorne vode. Ena od prednosti pločevinaste dimne tuljave je tudi, da se hitreje in enakomerneje ogreje. To je pomembno pri daljših in pogostih prekinitvah kurjenja, kar je sicer običajno pri kurjenju z drvmi. Če pa presek obstoječe zidane dimne tuljave ne omogoča vstavitve okrogle tuljave iz inoksa, ga je treba povečati s povrtanjem. Vsekakor velja, da se s kakovostno sanacijo dimnika izognemo težavam ob morebitnem poznejšem prehodu na uporabo drugega energenta za ogrevanje.

Zakaj je priporočljiva vgradnja stavbnega pohištva s tesnjenjem v treh ravneh?

Vsako okno je dobro le toliko, kolikor je kakovostno vgrajeno, poudarjajo strokovnjaki. Povedano drugače: če želimo, da bodo okna in vrata dobro opravljala svojo nalogo, morajo biti vsi stiki med zidom in okenskim okvirom natančno izdelani in dobro zatesnjeni, saj le tako zagotavljajo zrakotesnost in preprečujejo nastanek toplotnih mostov. Bistvo takšnega načina vgradnje je izdelava notranje vodotesne in paroneprepustne ovire, zunanje paroprepustne ovire in vmesne toplotne in zvočne izolacije. Zunanja paroprepustna ovira omogoča vlagi, ki se iz katerega koli razloga pojavi v stiku med oknom in konstrukcijo, neoviran prehod na zunanjo stran, notranja paroneprepustna ovira pa vlagi iz notranjih prostorov preprečuje prehod v območje stika med oknom in konstrukcijo. Poliuretanska pena, ki se uporablja za tesnjenje pri klasični vgradnji stavbnega pohištva, se lahko hitro navlaži (na notranji strani je namreč izpostavljena vlagi iz notranjosti in konstrukcije, na zunanji pa dežju, kondenziranju vlage in nihanju temperature), vlažna pa ne opravlja več svojega namena, saj vodne kapljice v celicah povezujejo celoten stik v toplotni most.

Kako pravilno toplotno izolirati balkon?

Vsi elementi, ki izstopajo iz objekta, predstav­ljajo toplotni most, skozi katerega uhaja toplota iz prostorov, v vogalih in stikih na notranji strani pa povzročajo težave s kondenzacijo vodne paro in plesnijo. Stroka zato priporoča, da balkone pri energijski prenovi hiše preprosto odrežemo oziroma odstranimo. Če se jim nismo pripravljeni odpovedati, pa jih moramo vsaj ustrezno toplotno izolirati. Toplotni most zaradi balkona lahko preprečimo tako, da balkon zgoraj, spodaj in na čelni strani toplotno izoliramo in izolacijski material povežemo z izolacijo na steni. Vendar je to pogosto nemogoče, še zlasti na zgornji strani, saj za vgradnjo izolacije ni dovolj višine. V skladu s pravilnikom o učinkoviti rabi energije v stavbah bi nam­reč morala biti balkonska plošča s spodnje in zgornje strani izolirana z najmanj osmimi centimetri izolacije s toplotno prevodnostjo 0,040 W/mK. Ustrezna debelina bi lahko ovirala odpiranje balkonskih vrat, težava je lahko tudi pritrditev in zaščita toplotne izolacije. Precej lahko naredimo že s tem, da izoliramo spodnjo in čelno stran, vendar tudi te možnosti pogosto nimamo, saj bi z vgradnjo izolacije na spodnji strani balkona njegovo višino preveč znižali, kar vpliva na zunanji videz objekta. Če zaradi pomanjkanja prostora ni mogoče namestiti toplotne izolacije pod klasični armiranobetonski estrih, lahko izberemo toplotno izolacijo iz specialnih plošč iz ekstrudiranega polistirena, ki so že tovarniško kaširane s stekleno mrežico, zato lahko zaključno oblogo (keramične ploščice) nanje lepimo neposredno. Plošče lahko s cementnim lepilom lepimo neposredno na očiščeno podlago, če je ta narejena z najmanj 1,5-odstotnim naklonom. Vse stike med ploščami, ki so sicer same po sebi vodoneprepustne, in ob fasadi je treba zatesniti s specialnim tesnilnim kompletom, na robu balkona pa vgraditi še odkapni profil iz inoksa. Seveda je treba balkon izolirati tudi s spodnje in čelne strani, drugače toplotna izolacija na zgornji strani ne bo imela pravega učinka. Na spodnjo stran namestimo vsaj pet centimetrov izolacije iz ekstrudiranega ali ekspandiranega polistirena, na čelni strani pa vsaj tri centimetre.

Kako pravilno sanirati teraso ali balkon, ki zamaka?

Balkon (teraso) lahko saniramo s poliuretanskimi premazi. Pred tem je treba obstoječo podlago prebrusiti za boljši oprijem, na robove pa namestiti odkapno pločevino, da na njih ne bo več težav z zamakanjem. Pred prvim nanosom hidroizolacije je treba nanesti poseben prednamaz, s prvim premazom pa nato tudi izravnamo podlago. Po potrebi se naredimo še eno izravnavo s poliuretansko hidroizolacijo. Za končni pohodni premaz, ki je trajno elastičen in dobro odporen proti UV-žarkom ter proti različnim obremenitvam (tudi proti poškodbam zaradi stolov in miz), izberemo barvni hidroizolacijski premaz. Ta sega na steno hiše, tako da tudi na tem mestu v celoti preprečuje zamakanje. Le izjemoma je treba na balkonih, kjer res ni dovolj višine, prejšnjo oblogo odstraniti, pri čemer naj bi poškodovali čim manj naklonskega estriha pod njo. Poškodovane dele je treba popraviti in zravnati, nato pa izdelati hidroizolacijo in novo oblogo.