Na vrtu jih pogosto preganjamo, pulimo ali celo uničujemo s strupi – samonikle rastline, ki jih mnogi imenujejo plevel. A pod to oznako se pogosto skrivajo dragocene, odporne in izjemno hranilne rastline, ki imajo veliko večjo moč, kot si mislimo. Namesto da jih odstranjujemo, bi jih morali bolje spoznati in razumeti njihovo vlogo pri ohranjanju rodovitnosti tal, privabljanju opraševalcev ter bogatenju našega jedilnika in zdravja.

Plevel je izmišljena beseda

Nekateri jim pravijo plevel. Samoniklim rastlinam, ki si prostor pod soncem najdejo na umet(el)no urejenih gredicah. Kjer naj ne bi bilo prostora zanje. Jezimo se, jih pulimo, nekateri jih še vedno polivajo s herbicidi, česar preprosto ne morem razumeti.

Navadna loboda, navadni tolščak, velikolistni trpotec so samonikle rastline, ki jih porabimo za pripravo gnojila. Foto Jerneja Jošar/

Plevel ni botanična skupina, plevel je izmišljena beseda. Pod to ime uvrščamo vse rastline lepe in manj lepe (čeprav so vse rastline lepe, le znati moraš pogledati), koristne in manj koristne (čeprav so čisto vse rastline na tem svetu za nekaj koristne, vse je tukaj s svojim namenom), čim rastejo na tistem mestu, kjer mi ne želimo, da rastejo. Tako sta za nekatere plevel tudi ljubka marjetica in modri skrečnik v trati, plevel je dehteči šipek, ki si je oporo našel na zidu hiše, tam, kjer bi morala rasti žlahtna vrtnica s kraljevskim imenom, plevel je nežna suholetnica, katere seme je z gredice, kamor smo jo posadili, padlo v špranjo med tlakovci in raste v milimetru zemlje! Plevel so koprive v senčnem delu vrta, plevel je preslica, ta pomanjšana različica rastlin iz časov dinozavrov, plevel je navadni portulak, ki ima okus identičen blitvi in vsebuje ogromno vitaminov in mineralov, plevel je regrat, brez katerega mnogi spomladi ne moremo, kasneje pa rumeno cvetje hrani čebele, plevel je trpotec, ki je v mladosti zacelil marsikatero odrgnino na nogah in rokah, ko smo živeli svoje noro otroško življenje.

Plevel ali zaklad narave

Bogastvo mineralov, vitaminov in ostalih bioaktivnih snovi je v samoniklih rastlinah mnogo večje, kot v gojenih rastlinah. V teh rastlinah je moč, življenjska energija, veliko večja kot v naših razvajenih zelenjadnicah. Njihova sposobnost, da črpajo hranilne snovi iz globokih plasti zemlje, kjer gojenim rastlinam niso dosegljive, pa je lastnost, ki bi jo morali veliko bolj upoštevati.

Nekatere rastline imajo sposobnost, da akumulirajo ravno tisti mineral, ki ga v tleh, v katerih uspevajo, primanjkuje. Gabez in praprot uspevata na s kalijevim karbonatom revnih tleh, ker si ga lahko sama zagotovita. Ko jeseni rastline odmrejo, prekrijejo tla in na ta način obogatijo tla z mineralom, ki ga primanjkuje. Tako ustvarijo tla, primerna tudi za ostale rastline, ki potrebujejo kalij.

Za pripravo gnojila naberemo samo eno vrsto rastline ali več različnih vrst. Foto Jerneja Jošar/

In metuljnice! Kakšna umetnost! Rastline iz te botanične družine imajo to sposobnost, da s pomočjo bakterij na koreninicah vežejo dušik iz zraka. Tako si ga kar iz zraka preskrbijo zase, ostane pa ga v tleh še za druge rastline. Z lahkoto rastejo na z dušikom revnih tleh.

Mnogo teh samoniklih rastlin je dobilo naziv plevel, ker rastejo tam, kjer jih ne želimo imeti. Torej na zelenjavnih gredicah med gojeno zelenjavo. To se zgodi vedno, če tla puščamo gola. Narava s pleveli poskrbi, da se gola površina zaščiti pred močnim soncem, nalivi, vetrom. Če se kljub zastirki tu in tam pojavi kakšen plevel, njegove dobre lastnosti izkoristite. Uporabite ga kot zastirko, pri čemer zeleni deli rastlin predstavljajo hitro dostopna hranila, suhi pa počasneje dostopna, iz njih pripravite tekoča gnojila ali jih kompostirajte.

Samonikle rastline kot vir ključnih hranil za vrt

Za zdravo rast, bogat pridelek in odpornost rastlin so ključna osnovna hranila, kot so dušik, fosfor, kalij, kalcij, silicij in žveplo. Namesto da bi se zanašali zgolj na kupljena gnojila, lahko dragocene vire teh snovi poiščemo kar med samoniklimi rastlinami. Bogastvo hranil v samoniklih rastlinah je neizmerno.

Dušik je pomemben za rast rastline, rast in razvoj listov. Največ dušika je v koprivi, najdemo pa ga tudi v navadnem gabezu, detelji, nokoti, ptičji grašici in grahorju.

Brez dovolj fosforja v prsti rastline ne bodo oblikovale cvetov, slabša bo oplodnja, posledično pa tudi manj plodov in semen. Največ fosforja se nahaja v navadnem tolščaku, ki ga v tem času najdemo na naših gredicah med zelenjavo. Ne smemo zanemariti dejstva, da je navadni tolščak znan tudi kot portulak tudi zelo okusen in ga lahko pripravimo kot dušeno prilogo, kot hrustljav dodatek obloženim kruhkom ali pa ga shranimo v kis za zimske dni. S fosforjem bogate samonikle rastline so še navadni gabez, kristavec, bela metlika in grahor.

Preslica vsebuje veliko silicija, ki je gradnik rastlinskih tkiv. Foto Jerneja Jošar/

Kalij je element, ki vpliva na kakovost cvetov in plodov ter igra pomembno vlogo pri odpornosti rastlin. Najdemo ga v navadnem gabezu, cikoriji, beli metliki, navadni zvezdici, trpotcu, navadnem tolščaku, grašici, kristavcu in praproti.

Če v tleh primanjkuje kalcija, je to kar hitro opaženo na paradižnikovih plodovih - grdi črni kolobarji se pojavijo na spodnjem delo plodu. Kalcij je tudi sicer zelo pomemben element, saj omogoča boljše izkoriščanje drugih hranil. Največ ga najdemo v regratu, vsebujejo pa ga tudi divja kamilica, navadni tolščak, vejicati rogovilček, bela metlika, navadni plešec in navadni gabez.

Za odpornost rastlin je zelo pomemben silicij, saj je gradnik rastlinskih tkiv. Njivska preslica je zelo bogat vir silicija, najdemo pa ga tudi v pirnici in koprivah. Pirnica, ponekod ji pravijo pirika, pri nas v Prekmurju pa perika, je sicer zelo nadležen koreninski plevel in se ga res težko rešimo. A ta korenika je prav tista, ki jo zeliščarji s pridom nabirajo in sušijo, saj pomaga pri marsikateri zdravstveni težavi.

Rastline bodo hvaležne tudi za žveplo, ki vpliva na dihanje in rast rastlin. Največ žvepla je v rastlinah iz družine križnic, kot sta denimo njivska redkev in njivska gorjušica. Najdemo ga tudi v beli metliki, navadnem tolščaku in rastlinah iz družine lukovk.

Jerneja Jošar Foto osebni arhiv