Biodinamično sadjarstvo: Delo v sadovnjaku na dan za plod ali cvet

Kdor ve, koliko opravil čaka sadjarja med rastjo in v času mirovanja drevja, si lahko predstavlja, kako debel sveženj papirja je potreben za omenjeni program. Pridelava sadja po biodinamičnih načelih sledi spo­znanjem in zakonitostim, ki so značilne za biološko dinamično pridelavo hrane nasploh, upošteva primerne dneve za vsako posamezno opravilo, kot spodbudo rastlinam in preventivno zaščito uporablja biodinamične pripravke, poleg tega sestavljavec na podlagi izkušenj predvidi težave, ki lahko sadjarju vzamejo letino, in priporoča še dodatne ukrepe. Edini »običajni« škropivi, ki ju lahko biodinamični in ekološki sadjarji uporabijo kot preventivo zoper škodljivce in glivične bolezni, sta žvepleno-apnena brozga in baker.

S to jesenjo, pravi gospod Slavko, se zanj začenja novo obdobje, saj bo naloge diplomiranega strojnega inženirja zamenjal z opravili svežega upokojenca. Ne dvomimo, da bodo stoodstotno sadjarska, saj ga to drži že 47 let, ima visokodebelni sadovnjak z jablanami vsaj 140 tradicionalnih sort, ima tudi drevesa drugih sadnih vrst in trte, poklicno kvalifikacijo za predelavo sadja na tradicionalni način, kot svetovalec za bio­dinamično in permakulturno sadjarstvo ter dopolnilno dejavnost predelave sadja vodi praktične delavnice … Seveda nas zanima, kako gresta skupaj inženirska pamet in uporaba postopkov v biodinamiki, ki jim marsikdaj z razumom ni lahko slediti.

Kriva sta regrat in rdeči radič

Na domači kmetiji je na pobočjih nad Ljub­ljansko kotlino, ki se malo naprej zoži v sotesko Pekel, od nekdaj raslo sadno drevje, na dolinskih njivah pa poljščine, pripoveduje. A prva spomladanska zelenjava, sočni regrat in rdeči prezimni radič, je prišla z brega, saj so poleti seme »vrgli« med travo v sadovnjaku. Njega je sadjarska strast zagrabila že v osnovni šoli in dobro se spomni kmetijskih svetovalnih oddaj na radiu, ki so za sto in eno težavo v sadovnjaku priporočale sto in eno pravo rešitev – vse brez izjeme so navajale kemična škropiva.

»Vsa ta kemija v krošnje in s tem tudi na regrat in radič? Res ne bo šlo, ali bomo jedli škropljeno zelenjavo?!« sem si rekel in naključje je hotelo, da smo sredi sedemdesetih let v Borovnici po zaslugi sadjarja Rudija Cerka prvič gostili Meto Vrhunc, začetnico biodinamike pri nas. »Nič me ne stane preskusiti, sem sklenil – in se obnese. Konvencio­nalnih škropiv že dolgo ne uporabljam več.«

Potem je začel s sadjarskim društvom Borovnica čedalje bolj ambiciozno spoznavati biodinamično sadjarstvo po Evropi, svoje izkušnje so z njimi delile biodinamične skupnosti v Nemčiji, Švici in severni Italiji, kjer so imeli posebno težo stiki z zadrugo Osiris v pokrajini Zgornje Poadižje, ki sadje prideluje pod blagovno znamko Demeter že desetletja. Njihove informacije, predavanja Claudia Cassere z Inštituta za biodinamiko iz Bolzana in poglobljena biodinamična literatura so bili temelji za na novo napravljene nasade na Dražici, pozneje pa tudi za vsakoletni program opravil za biodinamično sadjarstvo, s katerim je Slavko Turšič želel najprej sebi in nato še kolegom olajšati študij priročnikov. Vanj vključuje tudi načela permakulture, ki imajo opraviti predvsem z ureditvijo sadovnjaka, izkoriščanjem naravnih danosti in opravil v njem.

Setveni koledar in biodinamični pripravki

Po sogovornikovih besedah so za delo s sadnim drevjem po setvenem koledarju Marije Thun najprimernejši dnevi za plod (izračunani so na podlagi astronomskih podatkov o medsebojnem učinkovanju nebesnih teles), sprejemljiva izbira je tudi dan za cvet. Z biodinamičnimi pripravki se škropi le na te dneve, za ključna sadjarska opravila, kot so sajenje, rez, cepljenje in obiranje, pa je poleg tega treba biti pozoren, ali je to čas, ko je pot lune pred obzorjem iz dneva v dan krajša (padajoči lunini loki) ali daljša (rastoči lunini loki). V času padajočih lokov sadimo in režemo sadno drevje, medtem ko je za cepljenje sadik in pobiranje pridelka primeren čas rastočih luninih lokov.

In zdaj k biodinamičnim pripravkom: ker smo se v goste na Dražico povabili zadnje dni oktobra, začnimo dela v sadovnjaku z najpomembnejšim novembrskim opravilom, gnojenjem kolobarja okrog posameznih dreves s kompostom: gre za eno leto kompostiran kravji gnoj, po možnosti »cepljen« zeliščnimi kompostnimi pripravki. »Na drevo vzamem pol samokolnice komposta in ga rahlo vkopljem v kolobar, tako da naredim okoli drevesa dva kroga z lopato in obrnem travno rušo navzdol. Dodam tudi namensko granulirano gnojilo iz zeolita, gline, dekstrina, dušikovih bakterij in dolomita, ki poskrbi za mikroelemente.« V kolobar okoli dreves je pred leti vkopal tudi oglje, pridobljeno v industrijskih piroliznih napravah, ki izboljšuje prepustnost tal, zadržuje hranilne snovi in preprečuje zbijanje. Oglje iz oglarskih kop za ta namen ni primerno.

V primerjavi s kompostom se osnovnih bio­dinamičnih pripravkov, na katerih temelji vitalnost tal in rastlin, kot so gnoj iz roga, gnoj po Mariji Thun, kremen iz roga in baldrijanov ali rmanov zeliščni pripravek, tudi v velikih sadovnjakih porabi zelo malo. Kremena iz roga se vzame pet gramov (en naprstnik) za 40 litrov mlačne deževnice, gnoja iz roga pa 12 dekagramov za enako količino vode. Oba zadostujeta za hektar površine. Pripravka je treba eno uro s krožnimi gibi v leseni ali keramični posodi mešati, dinamizirati, kot pravijo biodinamiki. Preparat po Mariji Thun se meša 20 minut. »Princip lahko primerjamo s homeopatijo, izredno majhne količine snovi z mešanjem prenesejo energijo na raztopino,« razloži gostitelj. Kaj pa, če je tisti skromni naprstnik v 40 lit­rih vode za nas preveč, če imamo le dve drevesi? »Saj prav zato v društvu naštete pripravke, ko jih za pol leta bodisi v kravjem rogu bodisi sodu zakopljemo v zemljo, pripravljamo skupaj. In tudi za škropiva, ki jih je navadno treba po mešanju porabiti v nekaj urah, napovemo, kdaj se bodo mešala, da vzame vsak, kolikor potrebuje.«

Z gnojem iz roga bodo že pozimi, ko ne bo snega in ne bo pomrznjeno, škropili tla, kar jim bo dalo vitalnost, korenine pa spodbudilo k rasti. Pripravek po Mariji Thun, ki bo v tleh aktiviral koristne mikroorganizme, uporabijo trikrat zapored v fazi odpadanja listja – mikroorganizmi poskrbijo za hitro pretvorbo listja v humus in preprečijo sporam glivičnih bolezni, da bi v njem prezimile – in poleti po vsakem mulčenju trave. V nasprotju s tema pripravkoma se s kremenom iz roga škropi po krošnjah, in sicer od sončnega obrata naprej, ko plodiči dosežejo velikost oreha. Drevesom prinaša energijo toplote, zato se z njim škropi zjutraj do sončnega vzhoda. Z meritvami količine sladkorja v plodovih so dokazali, da eno škropljenje prinese drevesu toliko toplotne energije kot teden polnega sončnega sevanja. Preparat pripomore k tvorbi odličnih okusov, skupaj s preparatom iz baldrijana k razvoju cvetnih brstov za prihodnje leto, pred obiranjem k obstojnosti plodov, pozneje jeseni pa k boljši prezimitvi lesa in brstov. V zadnjem primeru se z njim škropi popoldne.

Biodinamični pripravek, ki si zadnje čase utira pot tudi med običajne vrtičkarje, je baldrijan. Z njegovo »čudežno lastnostjo«, da zmanjša moč zmrzali tja do temperature štiri stopinje Celzija pod ničlo, če je uporab­ljen preventivno, biodinamični sadjarji ob cvetenju zmanjšujejo možnost spomladanske pozebe sadnega drevja, pozno jeseni pa lahko z njim opazno podaljšajo čas zorenja dvakrat rodnih malin. Od zeliščnih pripravkov omenimo še rman, ki pomaga pri celjenju ran po toči, in koprivo. Pri zadnji po Turšičevih besedah uporabimo več kot samo homeopatske količine: škropljenje po listih z razredčeno koprivno gnojevko (razmerje 1:15) blaži listno klorozo pri citrusih in aktinidiji, hkrati pa deluje kot listno gnojenje sadnega drevja z dušikom. Rastline lahko tudi zalivamo z njo.

Zakaj dajejo biodinamiki prednost sejancem

Če izvzamemo primerno konstelacijo planetov za čas rezi, biodinamični sadjarji pri tem opravilu nimajo posebnosti, razen višine lestve, bi lahko rekli v šali. Zakaj? »Ker so vsa naša sadna drevesa na bujnih podlagah, na sejancih, pri jablanah na sejancih domače lesnike ali starih jablanovih sort, pri hruškah pa drobnice. Meni rastejo podlage kar ob robu njive, na katero kot zastirko jeseni odlagam jabolčne tropine. Iz tistih pečk jih je več kot dovolj. Sejancem dajemo prednost zato, ker želimo čim bolj zmanjšati vpliv glivičnih bolezni na drevesa,« razkrije bistvo sadjar. »Tem so bolj izpostavljena nizka drevesa na vegetativnih podlagah, saj ob dežju kapljice, ki se odbijajo od tal, iz zemlje izbijajo glivice in škropijo do dva metra visoko. V podnožju dreves tako ustvarjajo visoko zračno vlago, ki je pogoj za razvoj glivičnih bolezni.« Sam poleg tega z rezjo poskrbi, da prve veje niso niže od 2,2 metra. »Če do takšne višine pri sadikah ne sega pocinkana rabitz mreža, jih pri meni obgrizejo in polomijo košute, včasih pa jim uspe zlomiti mlado krošnjo celo tako visoko,« pokaže sadjar poškodovano drevesce.

V prisojni brežini pod gozdom, ki je na mivkasto-skalnatem in delno ilovnatem terenu, nam pokaže terase, ki jih je pred 20 leti na novo zasadil z jablanami. »Terase so permakulturni pristop, od katerega je vsaj trojna korist: ker so nekoliko nagnjene nazaj, zadržujejo vodo; jeseni se organska masa od nanesenega listja nabere v koritu terase ob bregu in tu nastane humus; poleg tega pa omogočajo dostop z malo mehanizacijo.«

In kaj bi Slavko Turšič svetoval sadjarskim začetnikom? »Ker se že desetletja ukvarjam s sadjarstvom, ugotavljam, da nobenega od dreves na srednji vegetativni podlagi, ki sem jih sadil po nasvetu stroke, ni več. Jablane na šibkih podlagah v povprečju dočakajo 15 let, tiste na srednjih pa 20, če imamo veliko srečo in jih dobro oskrbujemo, 30 let. Če v mladih letih posadiš sejanec in ga cepiš, bo drevo dočakalo 80, celo 100 let – obirale ga bodo vsaj štiri generacije. Takšno drevo resda poz­no zarodi, po desetletju, kdaj šele po dveh, a nasad se da napraviti tudi tako, da vmes med sejance, ki jih posadimo na razdaljo deset met­rov, razporedimo drevesa na srednji podlagi, ki nam dajo pridelek že čez nekaj let.«­